Rav. Peter Černic
Anton Gregorčič – osebnost in politično udejstvovanje v deželnem zboru
Povzetek
Prispevek obravnava politično delovanje Antona Gregorčiča (1852–1925), enega najvplivnejših slovenskih politikov na Goriškem v obdobju habsburške monarhije, s posebnim poudarkom na njegovem delu v goriškem deželnem zboru med letoma 1885 in 1914. Na podlagi pričevanj sodobnikov, politične biografije Petra Stresa ter analize časopisnih virov avtor pokaže, da Gregorčičeve politike ni mogoče ustrezno razložiti zgolj z narodnostnimi ali ideološkimi kategorijami. Njegovo politično delovanje je temeljilo predvsem na pragmatičnem povezovanju različnih interesnih skupin, izjemnem poznavanju upravnih in zakonodajnih mehanizmov ter načrtnem ustvarjanju gospodarske, šolske in institucionalne infrastrukture slovenskega narodnega gibanja na Goriškem. Prispevek opozarja tudi na potrebo po nadaljnjih raziskavah delovanja goriškega deželnega zbora, gospodarskih ustanov in političnih mrež, ki so omogočale uresničevanje Gregorčičeve razvojne politike. Njegovo delovanje je umeščeno v širši proces prehoda iz kurialnega političnega sistema v moderno množično politiko, pri čemer so prav spremembe po letu 1907 razkrile prednosti in omejitve njegovega političnega modela.
Ključne besede: Anton Gregorčič; Goriški deželni zbor; kurialni volilni sistem; Slovenska ljudska stranka; slovensko zadružništvo; politično posredništvo; Frančišek Borgia Sedej; Goriška..
Riassunto
Il contributo analizza l’attività politica di Anton Gregorčič (1852–1925), una delle figure più influenti della politica slovena nel Litorale austriaco, con particolare attenzione al suo operato nella Dieta provinciale di Gorizia tra il 1885 e il 1914. Basandosi sulle testimonianze dei contemporanei, sulla biografia politica di Peter Stres e sull’analisi della stampa dell’epoca, l’autore dimostra come l’azione politica di Gregorčič non possa essere interpretata esclusivamente attraverso categorie ideologiche o nazionali. La sua strategia si fondava soprattutto su un approccio pragmatico, sulla capacità di costruire reti di collaborazione tra gruppi d’interesse diversi, su una profonda conoscenza dei meccanismi amministrativi e legislativi e sulla creazione di un articolato sistema di istituzioni scolastiche, economiche e sociali a sostegno della comunità slovena del Goriziano. Il contributo evidenzia inoltre la necessità di ulteriori ricerche sul funzionamento della Dieta provinciale, sulle istituzioni economiche e sulle reti politiche che resero possibile l’attuazione della politica di sviluppo perseguita da Gregorčič. La sua esperienza viene infine collocata nel più ampio processo di trasformazione del sistema politico asburgico, dal modello curiale alla moderna politica di massa, mettendo in luce come le riforme successive al 1907 abbiano evidenziato sia i punti di forza sia i limiti del suo modello politico.
Parole chiave: Anton Gregorčič; Dieta provinciale di Gorizia; sistema elettorale curiale; Partito Popolare Sloveno (SLS); movimento cooperativo sloveno; mediazione politica; Francesco Borgia Sedej; Contea di Gorizia e Gradisca.
Uvod
Političnega delovanja Antona Gregorčiča ni mogoče zadovoljivo razložiti zgolj z ideološkimi ali narodnimi kategorijami. Ni bil ne liberalec v klasičnem pomenu besede ne politični katolik po Mahničevem vzoru, prav tako pa ni zagovarjal izključujočega nacionalizma, čeprav so mu politični nasprotniki v različnih obdobjih očitali prav vse troje. Njegova politična pot se zato na prvi pogled zdi polna protislovij: sodeloval je z liberalci in katoličani, sklepal zavezništva z italijanskimi politiki, hkrati pa dosledno zastopal interese slovenskega prebivalstva. Ob natančnejšem pogledu njegovega dela pa postane jasno, da njegovo ravnanje ni bilo protislovno, a v dolgoročni perspektivi izrazito dosledno. Politična sredstva je namreč Gregorčič prilagajal okoliščinam, a njegovi cilji so ostajali ves čas enaki: spodbujati gospodarski, družbeni in kulturni razvoj Goriške kot celote in hkrati utrjevati položaj Slovencev v deželi, kar pomeni razvijati njihovo šolstvo, gospodarstvo, zadružništvo in javne ustanove ter jim tako zagotoviti enakopravno vlogo pri upravljanju dežele. Prepričan je bil, da napredek slovenskega prebivalstva ni mogoč brez napredka Goriške, prav tako pa si razvoja goriške dežele ni predstavljal brez dejavne udeležbe Slovencev. Prav ta usmerjenost k doseganju konkretnih in merljivih rezultatov ga uvršča med izrazite politične pragmatike svojega časa.
Osebnost v luči sodobnikov
Izhodišče za razumevanje Gregorčičevega političnega delovanja nista torej abstraktni ideološki ali narodni kategoriji, ki sta sicer pomembni, a predvsem njegova osebnost, njegovo globoko poznavanje mehanizmov oblasti in njegov značaj, ki nedvomno pomagajo razumeti motivacije njegovih številnih političnih odločitev, ki so bile med sodobniki pogosto predmet ostrih kritik. Pred predstavitvijo njegovega političnega udejstvovanja v goriškem deželnem zboru velja torej analizirati nekaj pričevanj oseb, ki so ga poznale in spremljale njegovo dolgo javno delovanje, zato da ugotovimo njegove značajske poteze. Posebej dragocene so pri tem ocene in sodbe tistih, ki so z njim neposredno sodelovali, mu politično sledili ali mu nasprotovali, ali celo oboje, kot npr. zapisi Andreja Gabrščka, Antona Breclja, Jože Abrama, Andreje Pavlica, Frana Sivca in Engelberta Besednjaka. Pri tem opozarjam, da z izjemo Gabrščkovih spominov, ki so nastali nekaj let po Gregorčičevi smrti, so ostala pričevanja bila objavljena v obliki nekrologa v letu njegove smrti; njihova politična izhodišča so različna, a iz omenjenih zapisov izstopajo nekatere temeljne značilnosti Gregorčičeve osebnosti, ki nam dajo ključ za razumevanje njegovih političnih strategij in obenem tudi mehanizmov, na katerih je temeljila Gregorčičeva dolgotrajna politična uspešnost.
Prvi zapis, ki je v tem smislu zanimiv, je nastal izpod peresa Andreja Gabrščka, ki je bil skoraj desetletje Gregorčičev tesni politični sodelavec, po razkolu leta 1899 pa je postal eden vodilnih predstavnikov liberalne Narodno napredne stranke na Goriškem in s tem tudi eden njegovih najostrejših kritikov. Kljub temu je leta 1932 v svojem delu Goriški Slovenci, sedem let po Gregorčičevi smrti, zapisal: Ni bil mož svetovnega formata, pač pa marljiva čebelica, ki je nosila narodu medu in voska za vsakdanjo potrebo.[1] Ta metafora zelo dobro povzema dve značilnosti Gregorčičevega političnega delovanja. Gregorčič ni bil ideolog, kakršen je bil denimo Anton Mahnič, niti ni gradil obsežnih političnih teorij. Politiko je razumel pragmatično, bil je izjemen organizator, povezovalec in predvsem človek institucij, ki jih je znal ustvarjati, razvijati in usmerjati.
Gabrščkova podoba čebele, ki narodu prinaša med, ni naključna. Med simbolizira neposredne koristi in blagostanje, ki politika prinaša ljudem: boljše prometne povezave, šole, gospodarske ustanove, zadruge, politične pravice, večjo narodno enakopravnost. Toda čebela ne prinaša le medu, temveč tudi vosek. Iz voska nastaja satovje, brez katerega ni panja, brez panja pa ni ne medu ne prihodnosti čebelje družine. Vosek tako simbolizira ustanove, organizacije, gospodarske in kulturne strukture, ki omogočajo dolgoročni razvoj skupnosti. S to metaforo je Gabršček Gregorčiču priznal vlogo enega ključnih graditeljev institucionalnih temeljev slovenskega narodnega vzpona na Goriškem, kar je nedvomno ključ za razumevanje njegovega političnega dela.
Drugo pomembno oceno Gregorčičeve osebnosti je leta 1925 v reviji Čas, znanstvenega glasila Leonove družbe, podal Anton Brecelj zdravnik in politik, predstavnik mlajše, socialno usmerjene generacije katoliškega tabora na Goriškem. Brecelj je v desetletju pred prvo svetovno vojno dejansko sooblikoval politične razmere na Goriškem in tudi vodil v stranki SLS ostro notranjo politično opozicijo Antonu Gregorčiču, kateremu je sicer ob priznavanju neoporečnih zaslug in njegove požrtvovalnosti, očital, da je bil predstavnik zastarelega naziranja o javnem delu. Brecelj je predstavljal novo generacijo (novostrujarji), ki se je od leta 1908 postopoma organizacijsko osamosvajala od Gregorčičevega vodstva, in se je še vedno v okviru stranke SLS ogrevala za uveljavljanje principa demokratičnosti, jasne svetovno nazorske opredelitve in sodelovanja z italijanskimi oz. furlanskimi katoličani. Njegova sodba je ostra in psihološko izredno prodorna: Dr. Gregorčič je bil krepka, prav gosposka osebnost, ki ni dovolil, da bi mu kdo zrastel čez gležnje, tem manj do kolen; on je hotel biti v tem delokrogu neomejen gospodar, ki je želel imeti okoli sebe čim več vdanih pomočnikov, a nobenega vrstnika.[2] Taka ocena na prvi pogled odraža ostro kritiko izrazito avtoritarnemu značaju, ki ščiti svojo politično vlogo in je povsem razumljiva za predstavnika mlajše generacije goriških katoličanov, ki je leta 1913 odločilno prispeval k Gregorčičevemu političnemu porazu na deželnozborskih volitvah. Če pa jo preberemo bolj natančno, odkrijemo, da je kritika bistveno globlja in je osredotočena predvsem na Gregorčičevo metodo dela, ki jo Brecelj v nadaljevanju zapisa označuje kot težnjo po odločanju brez demokratičnega soočanja v izrazito patriarhalnem in gosposkem stilu. V nadaljevanju svojega zapisa opozarja namreč na dejstvo, da, čeprav je Gregorčič deloval v okviru različnih organizacij, (najprej Sloge, pozneje SLS), je v svojem političnem delu najpomembnejše povezave praviloma vzdrževal osebno in odločal mimo mnenja stranke. Skratka, Gregorčič je bil po Brecljevem mnenju predstavnik starega pojmovanja politike, ki je odločala v ozkih, zaprtih krogih, kar pa je bilo značilno za mehanizme političnega odločanja, ki so temeljili na sistemu kurij.
Da Brecljeva kritika ni iz trte izvita potrjujejo tudi številni drugi zapisi, ki Antona Gregorčiča predstavljajo kot človeka, ki je rad deloval v zakulisju, kjer je npr. sam vodil pogovore z deželnima glavarjema, Francem Coroninijem in Luigijem Pajerjem de Monrivo, vzdrževal stike z goriško nadškofijo, gradil zavezništva z vplivnimi predstavniki plemstva, zlasti z Alfredom Coroninijem, a tudi z goriškimi industrijskimi in gospodarskimi krogi, med katerimi so pomembno mesto zasedali Ritterji ter neposredno z dunajskimi vladnimi krogi. V tem prizadevanju je bil nedvomno izredno spreten in predvsem velik pragmatik.
V kurialnem političnem sistemu habsburške monarhije namreč je bila pogajalska moč posameznega politika odvisna predvsem od njegove sposobnosti, da je za seboj združeval dovolj veliko in disciplinirano volilno bazo. Šele politik, ki je lahko zanesljivo vplival na glasovanje organiziranega političnega tabora, je postal enakovreden sogovornik predstavnikov elitnih gospodarskih in družbenih sred pri oblikovanju deželnih političnih kompromisov. Gregorčič ni razpolagal z gospodarsko močjo veleposestnikov ali trgovsko-industrijskih krogov, temveč je njegov politični kapital temeljil na sposobnosti povezovanja slovenskega volilnega telesa, predvsem kmečke kurije, ter na ohranjanju njegove notranje enotnosti. Bolj ko je bil slovenski politični tabor enoten, večja je bila njegova pogajalska moč v razmerju do italijanskih, nemških in deželnih oblastnih krogov. Brecljeve oznake Gregorčiča kot »krepke« in »prav gosposke« osebnosti zato ne gre razumeti zgolj kot opis njegovih značajskih lastnosti, temveč predvsem kot izraz politične avtoritete, ki je omogočala učinkovito zastopanje slovenskega tabora v deželnih ustanovah. Bolj je bil ta tabor enoten, večjo pogajalsko moč je imel. Prav zato je Gregorčič težko dopuščal oblikovanje drugega, od njega neodvisnega središča političnega odločanja. V tej luči je mogoče razumeti njegove ostre spore z Josipom Tonklijem, Antonom Mahničem, Andrejem Gabrščkom, Henrikom Tumo in pozneje tudi z Luigijem Faiduttijem. Čeprav so bili nekateri izmed njih Gregorčiču narodno ali idejno bližji od njegovih političnih partnerjev, bi lahko v taki ali drugačni obliki predstavljali konkurenco njegovemu vodilnemu položaju, kar pa bi zmanjšalo njegovo pogajalsko moč v centrih odločanja. S tega vidika je posebej zanimiv njegov odnos do Faiduttija. Faidutti mu je bil kot katoliški politik idejno bližji od liberalca Pajerja, vendar je kot voditelj furlanskega katoliškega gibanja lahko postal samostojno politično središče znotraj istega širšega katoliškega prostora. Zato Gregorčičevega odnosa do njega ni mogoče pojasniti zgolj z ideološko bližino ali oddaljenostjo. Za Gregorčiča je bilo pomembno predvsem razmerje politične moči: idejno bližnji tekmec je bil lahko nevarnejši od idejno oddaljenega partnerja, če je prvi posegal v prostor njegovega političnega vodstva, drugi pa mu je omogočal učinkovitejše izvajanje oblasti.
Gregorčičeva merila pri izbiri političnih zaveznikov niso bila torej prvenstveno ideološka ali narodnostna. Zanj je bilo pomembneje, da je določeno politično zavezništvo omogočalo uresničevanje njegovih, oziroma širših razvojnih načrtov in hkrati ohranjalo njegovo vodilno vlogo znotraj slovenskega političnega tabora, kar mu je omogočilo, da je lahko enakovredno sodeloval z deželnima glavarjema Francem Coroninijem in pozneje Luigijem Pajerjem de Monriva, čeprav sta pripadala italijanskemu oziroma širšemu deželnemu oblastnemu okolju. Takšno strateško sodelovanje ni ogrožalo njegovega položaja med goriškimi Slovenci; nasprotno, omogočalo mu je dostop do deželnih upravnih in plemiških krogov ter prek njih tudi do osrednjih državnih oblasti, s čimer je povečeval možnosti za uresničitev svojih političnih in razvojnih pobud.
V tem smislu Brecljeva ugotovitev, da Gregorčič ob sebi ni želel »nobenega vrstnika« postane razumljivejša. Gregorčič je svojo osebno avtoriteto očitno razumel kot bistveni del političnega kapitala, ki ga je potreboval za pogajanja z nosilci deželne, cerkvene, gospodarske in državne oblasti. Če je hotel kot predstavnik goriških Slovencev nastopati pred deželnim glavarjem, nadškofom, vplivnim plemstvom, gospodarstveniki ali dunajsko vlado, je moral biti prepoznan kot človek, ki slovenski politični prostor dejansko obvladuje in lahko zagotovi tudi izvajanje doseženih dogovorov. Vsak močan tekmec znotraj njegovega lastnega tabora je zato slabil ne samo njegov osebni položaj, temveč tudi pogajalsko moč, na kateri je temeljil njegov način politike.
V tej luči se Brecljeva kritična sodba presenetljivo dobro dopolnjuje z oceno tesnega prijatelja Josipa Abrama, ki se je Gregorčiča spomnil v Koledarju Goriška Mohorjeve družbe[3]. Abram sicer prav tako kot Brecelj opozarja na Gregorčičev zaprt absolutistični značaj, vendar obenem pojasnjuje družbeno podlago njegove avtoritete: Gregorčič je imel zlasti v inteligentnejših in imovitejših krogih polno osebnih častivcev, čeprav so mu bili mnogi načelno politični nasprotniki. To je za razumevanje njegovega političnega delovanja bistveno. Gregorčičeva moč ni temeljila samo na stranki ali volilnem telesu, ampak tudi na široki mreži osebnega zaupanja med izobraženci, premožnejšimi sloji, plemstvom, gospodarstveniki ter nosilci deželne in državne oblasti.
Zanimivo je, da Abram nekoliko drugače kritizira Gregorčičevi metodi dela od prijatelja Breclja. Oba poudarjata dejstvo, da je bil Gregorčič predvsem oblastnik, predstavnik gosposkega sloja, ki je bil zadržan do demokratičnega družbenega razvoja. Abram vidi v njegovem zaprtem absolutističnem značaju, ki ni trpel poleg sebe nobenega demokratično vzgojenega naraščaja, deloma pa v bridkih izkušnjah tudi vzrok Gregorčičeve osebne tragike, ki se kaže v dejstvu, da so mu uspehe in plod dela pobrali njegovi politični in idejni protivniki. Obenem pa opozarja na drug vidik Gregorčičeve osebnosti. Gregorčič je bil v vseh strokah narodnega dela veščak prve vrste, kar je bila po Abramovem mnenju prednost, a hkrati tudi šibka točka, ki je pogojevala njegovo metodo dela, ki jo kritizirajo v svojih zapisih tako Brecelj, kot tudi Pavlica[4]. čeprav mu priznavajo neizpodbitne zasluge za titansko opravljeno delo. V tem smislu Abram precej zgovorno piše, da je bil Gregorčič prepričan, da more do cela uveljaviti in izkoristiti svoje zmožnosti in izvršiti visoke načrte v prid naroda le tedaj, ako ostane on izključni voditelj in ako bi vsi z njim sodelovali, če treba tudi zatajivši, žrtvovavši v korist skupnosti svoja drugačna naziranja in načela. Gregorčičev absolutizem je po Abramu odražal predvsem njegovo izredno zaupanje v lastno politično presojo ter trdno prepričanje o pravilnosti izbrane razvojne strategije. To prepričanje ni temeljilo zgolj na osebnostnih potezah, temveč ga je utrjevala tudi njegova sposobnost, da je zastavljene načrte dejansko uresničeval. Genialnost in absolutizem zato pri Abramu nista predstavljala dveh nepovezanih značilnosti, ampak medsebojno povezana vidika iste politične osebnosti. Ker je Gregorčič verjel v pravilnost svojih odločitev, njihovo uspešno uresničevanje pa je njegovo samozavest vedno znova potrjevalo, je le stežka sprejemal enakovredno razpravo z drugimi člani stranke. Ti so bili v njegovem političnem modelu predvsem sodelavci pri izvajanju že sprejetih odločitev, ne pa njihovi enakovredni soustvarjalci.
Za razumevanje učinkovitosti metode Gregorčičevega političnega delovanja pa je zanimivo branje Besednjakovega pričevanja, ki je Gregorčičevo politično osebnost opisal v pogrebnem govoru marca 1925[5]. Njegov zapis je še posebej dragocen, saj je Besednjak svojo politično kariero začel pod Italijo in ni bil torej neposredno vpleten v boj za oblast značilen za zadnje obdobje avstro-ogrske monarhije. Besednjak je sicer pripadal mlajši generaciji goriških krščanskih socialcev, za časa Gregorčičeve smrti pa je bil že poslanec v rimskem parlamentu. Antona Gregorčiča ni poznal samo kot velikega predstavnika starejše generacije goriških Slovencev, temveč je z njim tudi neposredno politično sodeloval in to v obnovljenem goriškem deželnem odboru od leta 1921 do leta 1923[6]. Tu sta se po italijanski zasedbi Goriške njuni politični poti za krajši čas tesno srečali in tu je lahko na lastne oči opazoval način dela tedaj že sive eminence goriške politike. V pogrebnem nagovoru, mladi predstavnik novega krščanskosocialnega političnega rodu uvodoma opozarja na Gregorčičev zelo značilen način političnega nastopanja. Ugotavlja, da je iz dna duše sovražil gostobesednost, predvsem pa da ni nikoli govoril nepremišljeno. Svoje predloge, če je bilo potrebno, je sicer znal braniti živahno in prepričljivo, do take mere, da so njegovi nasprotniki omagali, a njegova politična avtoriteta ni izhajala iz retoričnega blišča, temveč iz premišljenosti, delavnosti in sposobnosti.
Zanimiv je predvsem Besednjakov opis Gregorčičevega odnosa do političnega spopada in oblasti, ki dokazuje, kako je Gregorčič izjemno dobro poznal vzvode oblasti. Besednjak presenetljivo trdi, da človek, ki se je politično uveljavil s številnimi spori, ni bil človek, ki bi iskal konflikt. Nasprotno, ni maral boja in se ga je ogibal, piše, čeprav ugotavlja, da izogibanje sporu pri njem ni pomenilo popustljivosti. Kadar je bil prepričan, da je na pravi poti in da zagovarja stvar, ki mora zmagati, je vztrajal do konca. V takšnih primerih se ni ustrašil niti dolgotrajnega spopada in je bil pripravljen nastopiti sam proti vsem, ne glede na število nasprotnikov. Kadar pa je Gregorčič spoznal, da so njegove moči omejene in da je nasprotnik močnejši, se je znal čudovito prilagoditi položaju. Bil je gibek, previden in hiter; pripravljen je bil tudi nekaj žrtvovati, če je s tem preprečil večjo škodo. Pri tem pa opozarja, da ga je v pogajanjih bilo težko prevarati ali premamiti. Skratka, bil je izrazit politični strateg, ki je oblast in politiko doumel ne kot prostor ideološkega dokazovanja ali javnega nastopanja, temveč kot sredstvo za pragmatično uresničevanje konkretnih ciljev. Ta Besednjakov opis nam v luči pragmatizma pomaga razumeti številna navidezna protislovja Gregorčičeve dolge politične kariere, ki so jo mnogi, predvsem zaradi številnih nejasnih zavezništev, ocenili kot oportunistično.
Prav ta vidik izpostavlja tudi izrazito apologetski zapis Frana Sivca[7] predvojnega šolskega nadzornika in tesnega Gregorčičevega sodelavca ter prijatelja. Sivec poudarja, da Gregorčič ni bil nikakršen politični kameleon, temveč je bil v pospeševanju narodnega napredka vedno dosleden. Čeprav je sklepal kompromise z vladnimi nasprotniki, je po Sivčevem mnenju to moral storiti vsled vladajočih razmer in zaradi razdora v domačem taboru. Tudi Sivec kot Brecelj in Abram trdi, da je bi Gregorčič krepka osebnost, ki je imel samostojno politiko, samostojne načrte in metode. Tega pa ni maral razodevati komursibodi, posebno zadnje čase ne. Vsako stvar je sam dobro premislil, napravil si načrt in sklep…. obenem je želel, da se njegov predlog sprejme, njegovo delo potrdi. Temu značajskemu vidiku pa v zapisu doda novega in sicer njegovo izjemno upravno strokovnost. V zapisu pravi: Pokojni deželni tajnik Ernest Klavžar[8] je večkrat občudoval njegovo temeljito upravno znanje. Naj se je šlo za šolo, pošto, posojilo, podporo, cesto, most, občinsko zemljišče itd. povsod je bil podkovan in skušal na temelju zakonitih določil izbojevati svojim volilcem korist. Tudi Sivec, podobno kot Abram, nakazuje, da Gregorčičev avtoritarni način vodenja ni bil zgolj izraz njegovega značaja, temveč tudi posledica izjemnega poznavanja političnih in pravnih mehanizmov odločanja. Gregorčič se je dobro zavedal, da v politiki niso uresničljive vse zahteve, temveč le tiste, ki so bile v danih pravnih, finančnih in političnih razmerah dejansko izvedljive. Prav sposobnost razlikovanja med politično zaželenim in stvarno dosegljivim mu je omogočala oblikovanje razvojnih projektov, na katerih je gradil slovensko politično organizacijo na gospodarskem, šolskem, kulturnem in medijskem področju.
Anton Gregorčič kot politik
Če skušamo ob koncu te uvodne predstavitve povezati različna pričevanja Gregorčičevih sodobnikov, se iz njih izriše precej jasna podoba politika, ki ga ni mogoče ustrezno razumeti zgolj kot predstavnika določene stranke ali ideološkega tabora. Gregorčič pravzaprav ni bil politik v modernem strankarskem pomenu besede, ki bi svojo moč črpal predvsem iz organizacije in se podrejal njenim odločitvam. Razmerje je bilo pogosto obrnjeno: politične organizacije, v katerih je deloval, so bile v veliki meri odvisne od njegove osebne avtoritete, njegovega znanja ter mreže odnosov, ki jo je gradil skozi desetletja. V tem smislu bi lahko rekli, da Gregorčič ni zgolj pripadal politični organizaciji, temveč je bil sam svojevrstna politična organizacija, oziroma vozlišče obsežnega sistema političnih, cerkvenih, gospodarskih in družbenih povezav. Prek njega so se povezovali slovenski politični in gospodarski krogi, goriška nadškofija, plemstvo, deželna uprava, gospodarske elite in dunajski vladni krogi. Nanj je v različnih obdobjih močno pritiskalo cesarsko namestnišvo v Trstu, a tudi nadškofija tako za časa kardinala Missije kot tudi za časa nadškofa Sedeja, da ne govorimo o italijanskih liberalnih voditeljih in tudi voditeljih Vseslovenske ljudske stranke. Prav sposobnost osebnega obvladovanja te razvejane mreže in križnih pritiskov, je bila eden glavnih virov njegove politične moči.
Zgovorno je tudi dejstvo, da so njegovi najpomembnejši politični nasprotniki znotraj slovenskega tabora praviloma izšli prav iz kroga njegovih nekdanjih sodelavcev. Mnoge je v javno življenje pripeljal ali jim omogočil politični vzpon prav Gregorčič sam. Najizrazitejša primera sta Andrej Gabršček in Anton Brecelj. Zanimivo je tudi, da številne osebnosti starejše generacije, ki so zrasle v Mahničevih vrstah ali pa so bile liberalno usmerjene, so se po sporu z Gabrščkom pridružile Gregorčiču. Med njimi izstopajo tako krščanski socialec Andrej Pavlica, bolj liberalno usmerjeni Ernest Klavžar, kot tudi nekateri učitelji.
To dokazuje, da Gregorčičeva moč, ki je trajala več desetletij ni temeljila le na osebni avtoriteti, ampak na izraziti politični spretnosti. Vsa citirana pričevanja sodobnikov opozarjajo na izjemne Gregorčičeve politično strateške sposobnosti, na strokovnost, delavnost in temeljito poznavanje upravnih in zakonodajnih mehanizmov. Gregorčičeva politična bistrost se je kazala predvsem v sposobnosti, da je splošne narodne zahteve prevajal v konkretne, pravno in upravno izvedljive projekte, ki so dobile svoje mesto v splošni viziji deželnega razvoja, ki so ga podpirali tudi drugi centri oblasti, med katere velja prišteti tudi goriško plemstvo. Njegova politika očitno ni ostajala pri deklaracijah, ampak se je materializirala v ustanovah, zadrugah in društvih, kar mu je omogočilo, da so mu v teku let podporo zagotavljali ljudje, ki so si bili svetovno nazorsko in tudi socialno na različnih bregovih. Očitno njegov politični načrt je bil dovolj širok, da je zadovoljil različne politične srede od kmečke do plemiške, a tudi uradniške in učiteljske. Gregorčič je vedel, po katerih poteh je mogoče doseči ustanovitev šole, pridobiti podporo in finančna sredstva, zgraditi cesto ali most, ustanoviti gospodarsko organizacijo, uveljaviti uporabo slovenskega jezika v javnih ustanovah, povabiti sposobne ljudi, da sprejmejo javne službe na Goriškem.
Prav v tem okviru dobi Gabrščkova podoba čebele, ki je narodu prinašala »med in vosek«, svoj polni pomen. Gregorčič ni ustvarjal samo neposrednih koristi – »medu« –, ampak predvsem »satovje«, torej infrastrukturo, brez katere slovenska politična in družbena prisotnost na Goriškem ne bi mogla postati trajna. Šole, državno učiteljišče, gimnazija, zadruge, posojilnice, gospodarske organizacije, časopisje ter vse večja prisotnost slovenskih uradnikov in izobražencev v javnem življenju, so skupaj oblikovali sistemsko mrežo, ki je slovenskemu prebivalstvu omogočila, da je iz narodno prebujene skupnosti postopoma preraslo v politično, gospodarsko in družbeno organizirano skupnost. To je verjetno eden najpomembnejših rezultatov Gregorčičevega političnega dela: ustvaril je infrastrukturo slovenske prisotnosti, ki ni bila več odvisna zgolj od posameznikov, temveč se je globoko zasidrala v goriških ustanovah (finančnih, zdravstvenih, upravnih, šolskih), tako da je tu ostala prisotna tudi po fašističnem prevzemu oblasti.
Če na Gregorčiča gledamo s tega zornega kota, postanejo razumljivejša tudi njegova pogosto kritizirana politična zavezništva. Gregorčičevega sodelovanja z italijanskimi liberalci, predstavniki plemstva ali drugimi političnimi skupinami ne gre razumeti kot izraz ideološke bližine ali narodne indiferentnosti. Zanj je bilo sodelovanje predvsem funkcionalno: politična zavezništva so bila sredstva za doseganje konkretnih ciljev, predvsem v deželnem zboru, ki je bil izvoljen po sistemu kurij. V tem okviru je Gregorčič zelo zgodaj spoznal drugo temeljno politično zakonitost Goriške, kjer zaradi narodnostne sestave dežele noben pomembnejši razvojni projekt ni bil mogoč brez sodelovanja z italijanskim političnim taborom. To je še posebej veljalo za področje šolstva, ki je bilo eno izmed njegovih najpomembnejših političnih prioritet. Dobro je razumel, da Slovenci brez dogovora z italijanskimi predstavniki nikoli ne bodo mogli doseči razvoja višjega šolstva, katerega financiranje je tedaj sodilo v pristojnost dežele. Prav zato je skupaj z italijanskimi politiki iskal rešitev, ki je presegala deželni okvir in sicer ustanavljanje državnih in ne deželnih srednjih šol. Stroške za te je tako prevzela centralna oblast na Dunaju, kar je omogočilo sočasno rojstvo slovenske in italijanske gimnazije v Gorici.
Njegova zavezništva so se torej v dolgi politični karieri spreminjala, precej manj pa so se spreminjali cilji njegove politike. V tem smislu Besednjakova ugotovitev o njegovi sposobnosti prilagajanja položaju ni dokaz politične nedoslednosti, temveč ključ za razumevanje njegovega pragmatizma. Zato Gregorčiča tudi ni mogoče opredeliti kot političnega oportunista ali kameleona, ki bi iskal oblast zaradi oblasti same. Njegova dolga politična pot je na ravni posameznih epizod res polna sporov, preobratov, nenavadnih zavezništev in taktičnih kompromisov, toda če jo opazujemo v daljši časovni perspektivi, pokaže presenetljivo kontinuiteto. Njegova politična moč je bila prav v sposobnosti razlikovanja med ciljem, od katerega ni želel odstopiti, in političnimi sredstvi, ki jih je bil pripravljen spreminjati.
Gregorčič je v veliki meri ostal zvest ciljem, ki jih je zagovarjal že na začetku svoje politične poti, ko je kot mlad narodnjak skupaj s Franom Erjavcem in Simonom Gregorčičem deloval v pretežno čitalniških krogih. Njegovo temeljno vodilo je ostalo gospodarsko, kulturno in politično utrjevanje slovenskega naroda: razvoj slovenskega šolstva, krepitev gospodarske samostojnosti, širitev politične zastopanosti ter uveljavitev dejanske enakopravnosti Slovencev pri upravljanju dežele. Zato njegove politike ni mogoče presojati predvsem po tem, s kom se je v posameznem obdobju povezoval ali razhajal, temveč po rezultatih, ki jih je s temi političnimi zavezništvi in spori dosegel. Ključno vprašanje ni, kdo so bili njegovi politični partnerji ali nasprotniki, ampak kako so se pod njegovim vodstvom spreminjala razmerja politične, gospodarske in kulturne moči med Slovenci in Italijani v deželi, zlasti v goriškem deželnem zboru in v samem mestu Gorica.
Rezultati so bili oprijemljivi. V času njegovega političnega vzpona so Slovenci na Goriškem oblikovali moderne politične organizacije, razvili lastno gospodarsko in finančno infrastrukturo ter bistveno okrepili svojo prisotnost v šolstvu, upravi, sodstvu in javnem življenju. Gregorčič je pomembno prispeval ne samo pri privatni, ampak tudi javni uveljavitvi slovenskega šolstva v mestu, pri uveljavitvi gospodarskega zadružništva in finančnih ustanov, obenem pa je sodeloval pri velikih razvojnih projektih, med katerimi so bile prometne povezave, zlasti vipavska železnica. Ni čudno, da se je slovenska prisotnost v Gorici v tem obdobju tudi demografsko in družbeno izrazito okrepila: med popisoma 1900 in 1910 se je število prebivalcev mesta, ki so kot svoj občevalni jezik navedli slovenščino, povečalo s 4.754 na 10.790. Takšne spremembe kažejo, da se je slovensko narodno gibanje iz pretežno kulturnega in obrambnega gibanja spremenilo v strukturirano družbeno silo, sposobno trajno posegati v razvoj mesta in dežele in da se je leta 1910 že močno zasidralo v ustanovah, ki so v mesto priklicale slovensko uradništvo in nezanemarljivo število visoko izobraženih Slovencev.
Veličina Gregorčičeve politike je prav v tem, da je z zelo jasno usmerjenostjo v krepitev slovenskega položaja odločilno prispeval tudi k splošni modernizaciji skupnega goriškega prostora. Goriške namreč ni razumel zgolj kot obrobnega dela širšega slovenskega političnega prostora, temveč kot deželo z lastnimi gospodarskimi, družbenimi in narodnostnimi posebnostmi, ki je zahtevala tudi določeno politično samostojnost. Zato je tudi ob vse močnejšem povezovanju slovenskega katoliškega tabora, ki so ga zagovarjali novostrujarji ohranjal izrazito goriško politično perspektivo in se na ta način upiral podreditvi goriške politike vseslovenskim strankarskim strukturam, katerih politično in organizacijsko težišče je bilo na Kranjskem.
Pri vsem tem velja tudi podčrtati, da bi bilo napačno Gregorčičevo politično zapuščino omejiti zgolj na slovensko narodno emancipacijo. Njegovo temeljno izhodišče je bilo, da razvoja slovenskega prebivalstva ni mogoče ločiti od razvoja Goriške kot celote. Prometne povezave, gospodarske ustanove, modernizacija uprave in modernizacija kmetijstva, širjenje šolske mreže in razvoj javnih služb niso ustvarjali koristi samo za Slovence. Gospodarski in infrastrukturni razvoj, ki ga je pomagal spodbujati, je dejansko povečeval blaginjo celotne dežele ter koristil tudi italijanskemu in furlanskemu prebivalstvu.
V tem smislu lahko obdobje med približno letoma 1890 in 1914 upravičeno razumemo kot eno najuspešnejših razvojnih obdobij moderne Goriške. Gregorčič te »zlate dobe« seveda ni ustvaril sam, bil pa je eden njenih ključnih političnih protagonistov. Njegov pomen je bil predvsem v sposobnosti povezovanja narodne emancipacije s splošnim gospodarskim in infrastrukturnim razvojem. Skratka goriških Slovencev ni želel zgolj zaščititi pred močnejšim političnim in kulturnim okoljem, temveč jih usposobiti, da bi postali eden od nosilcev samostojnega razvoja dežele, kar pa je bilo možno le s sklepanjem političnih kompromisov in vzpostavljanjem povezav tudi prek narodnih in ideoloških meja.
Na ta vidik Gregorčičevega dela opozarja tudi njegov pogreb. Ob njegovi smrti leta 1925 se je Gorica znašla v povsem drugačnem političnem svetu od tistega, v katerem je Gregorčič začel svojo javno pot. Deželne avtonomije ni bilo več, Goriška je pripadala Italiji, fašistični režim pa je že radikalno spreminjal politične in narodne razmere. Kljub temu se od njega niso poslovili samo Slovenci. Pogreba so se udeležili tudi številni Italijani in ne samo tisti, ki so se z njim ob priključitvi Italiji borili za ohranitev deželne avtonomije, ampak celo goriški župan Bombig. Številne trgovine so na dan pogreba ostale zaprte, kar jasno dokazuje, da je bil njegov pogreb poslednje priznanje celotne skupnosti širšemu pomenu njegovega dela. Gregorčič je bil nedvomno slovenski politik in eden osrednjih graditeljev slovenske politične, gospodarske in institucionalne prisotnosti na Goriškem, a prav z uresničevanjem teh ciljev je postal tudi goriški politik v širšem pomenu besede.
Pregled delovanja v deželnem zboru
Politično delovanje Antona Gregorčiča v goriškem deželnem zboru predstavlja eno najdaljših in najvplivnejših političnih karier v zgodovini slovenskega narodnega gibanja na Primorskem. Med letoma 1885 in 1918 je bil, z izjemo krajšega obdobja med novembrom 1889 in avgustom 1899, ko je protestno odstopil, skoraj neprekinjeno navzoč v osrednji politični instituciji Goriške dežele. Njegova politična pot tako zajema celotno obdobje od pozne čitalniške dobe do oblikovanja moderne množične politike po uvedbi splošne volilne pravice.
Sedanje stanje raziskav le stežka omogoča celovito in uravnoteženo oceno Gregorčičevega delovanja v deželnem zboru. Manjkajo namreč poglobljene študije, ki bi njegovo politično dejavnost umestile v širši razvoj Goriške in delovanje njenih osrednjih političnih, gospodarskih in verskih ustanov. Posebej primanjkuje raziskav, ki bi njegove politične odločitve presojale predvsem v luči splošnega družbenega, gospodarskega in institucionalnega razvoja dežele, ne pa zgolj skozi prizmo narodnostnih ali ideoloških vprašanj. Takšna analiza bi morala temeljiti predvsem na sistematičnem pregledu zapisnikov goriškega deželnega zbora in njegovega deželnega odbora, ob sočasni primerjalni analizi razprav in odločitev dunajskega državnega zbora, katerega član je bil Gregorčič, pregledu sočasnih odločitev goriške trgovinske in obrtne zbornice, goriške občine, cesarsko-kraljevega namestništva v Trstu, ki je v obdobjih institucionalne krize očitno prevzemalo ključno politično vlogo, goriške nadškofije, pregleda arhivskih fondov pomembnejših goriških plemiških družin, med katerimi izstopa nedvomno fond družine Coronini, fondov slovenskih gospodarskih ustanov, kakršni sta bili na primer arhiv Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev[9] in analize delovanja posameznih poslanskih klubov, ki so razvidni iz polemik v lokalnem tisku. Šele tako široko zastavljena raziskava lahko omogoči razumevanje politične logike in strateškega razmišljanja politika Gregorčičevega formata, ki ga je na njegovi politični poti označeval izraziti pragmatizem.
Posebno pozornost bi bilo treba tudi nameniti rekonstrukciji političnih, gospodarskih in finančnih povezav, ki jih je Gregorčič sistematično gradil skozi desetletja svojega političnega delovanja. Le ob razumevanju mehanizmov, s katerimi je uspel zagotoviti trajno materialno in organizacijsko podporo slovenskemu zasebnemu šolstvu v Gorici, zadružnemu gibanju ter drugim narodnim in socialnim ustanovam, ki so bile ključni nosilci modernizacije slovenske družbe na Goriškem, lahko razumemo tudi njegovo politično upravno prizadevanje. Če sprejmemo, da je bilo prav ustvarjanje teh trajnih razvojnih temeljev osrednje vodilo njegove politike, lahko samo skozi ta očala sodimo in osmislimo tudi nekatere njegove navidez protislovne ali sporne politične odločitve, ki jih brez poznavanja tega širšega strateškega okvira ni mogoče ustrezno presojati.
V tem poglavju se bom zato omejil le na predstavitev nekaterih ključnih ugotovitev, ki izstopajo ob natančnem branju doslej edine politične biografije Antona Gregorčiča, ki jo je napisal Peter Stres[10], ter ob precej površnem pregledu časopisov Gorica, Soča, Primorski list in Novi čas. Namen zapisa ni podati dokončne presoje njegove politične dejavnosti, temveč opozoriti na nekatera odprta vprašanja in raziskovalne smeri, ki bi lahko v prihodnje omogočile celovitejše razumevanje njegove vloge v političnem življenju Goriške.
Gregorčič in delovanje goriškega deželnega zbora
Prva posebnost Gregorčičevega političnega delovanja ni bila toliko njegova dolgotrajna navzočnost v goriškem deželnem zboru, temveč predvsem njegovo dvajsetletno neprekinjeno članstvo v deželnem odboru in njegova dolgoletna prisotnost v njegovem finančnem odseku. Takšen politični položaj je bil mogoč predvsem zato, ker je Gregorčič med goriškimi Slovenci užival nesporno avtoriteto političnega voditelja in odličnega pogajalca. Gregorčič je obenem okoli sebe znal, v časovno različnih političnih okoliščinah, zbrati podporo različnih interesnih središč, ki so se v deželnem zboru manifestirali na podlagi glasovalnega sistema, ki je deloval po kurijah in se je izražal v obliki klubov. Možnost takšnega političnega delovanja je bila torej tesno povezana z institucionalno ureditvijo goriškega deželnega zbora. Ta ni temeljil le na narodnostnem načelu, ki je v času Gregorčičeva delovanja imel evidentno vse večjo vlogo, a predvsem na kurialnem volilnem sistemu, v katerem so bili relativno maloštevilni volivci razdeljeni glede na družbeni položaj, davčno moč in poklicni status, kar pomeni, da narodnostni interesi in interesi družbenih skupin niso nujno povsem sovpadali. Posamezne kurije so namreč poleg narodnostnih razmerij predstavljale tudi različne gospodarske in družbene interesne skupine – veleposestnike, trgovsko-obrtne kroge, mestno meščanstvo, kmečko prebivalstvo ter po letu 1907 še širše volilno telo splošne kurije. Politično odločanje v deželnem zboru je zato potekalo na presečišču narodnostnih in interesnih povezav, kar je Gregorčič izrazito dobro obvladal predvsem do volilne reforme leta 1907, ki je z uveljavitvijo nove splošne kurije zamajala sistem. V tem okviru je s svojim upravnim znanjem znal spretno povezovati raznolike družbene in politične skupine okoli širših politično razvojnih projektov za Goriško. Gregorčičevo dolgoletno članstvo v deželnem odboru in njegov vpliv v finančnem odseku je treba torej razumeti tudi v tem institucionalnem okviru. Njegovo politično delovanje, že od samega začetka, ni bilo torej omejeno le na zastopanje slovenskih narodnih zahtev, temveč je nujno obsegalo tudi usklajevanje interesov posameznih kurij in sodelovanje s predstavniki različnih političnih skupin pri vprašanjih, povezanih z deželnim proračunom, prometno infrastrukturo, šolstvom in gospodarskim razvojem Goriške. Znotraj tega širšega procesa pa so se slovenske narodnostne zahteve začele postopno uresničevati.
Začnimo torej najprej s pregledom njegove poti v goriškem deželnem zboru, ki jo povzemamo v sledeči tabeli:
| Datum volitev | Kurija | Opombe |
| 17.10.1885 | Veleposestniška | Izvoljen po odstopu Frana Povšeta |
| 25.06.1889 | Kmečka | 63 glasov, izvoljen v sodnem okraju Tolmin, Bovec, Cerkno, Kobarid |
| 6.11.1889 | — | ODSTOP |
| 30.08.1890 | Kmečka | Nadomestne volitve 64 glasov, ponovno izvoljen |
| 16.09.1895 | Kmečka | Tolmin |
| 05.12.1901 | Kmečka | Sodni okraji: Tolmin, Bovec, Cerkno, Kobarid |
| 04.03.1908 | Kmečka | Tolminsko glavarstvo |
| 10.10.1909 | Kmečka | Tolminsko glavarstvo |
| 24. 7. 1913 | Kmečka | Premagan v tolminskem okraju |
| 10.08.1913 | Veleposestniška | Izvoljen po porazu v kmečki kuriji |
Preglednica nazorno odraža razvoj njegove politične opore. Leta 1885 je v deželni zbor vstopil kot predstavnik veleposestniške kurije, po protestnem odstopu leta 1889 pa je svojo politično dejavnost skoraj četrt stoletja nadaljeval kot predstavnik slovenske kmečke kurije, v kateri je bil vse do leta 1913 neprekinjeno izvoljen v tolminskem sodnem okraju (Tolmin, Bovec, Cerkno in Kobarid), od koder je izhajal. Prav med kmečkim prebivalstvom je užival največje zaupanje, njegovo politično delovanje pa je bilo tesno povezano s prizadevanji za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja slovenskega podeželja, posojilništva in izobraževanja. Spremembe volilne zakonodaje po letu 1907 z uvedbo je v tej zgodbi nedvomno mejnik. Okrepitev vpliva širšega volilnega telesa je namreč ustvarila prostor za nove politične akterje ter drugačne oblike politične mobilizacije, ki so postopoma postavljale v krizo Gregorčičev tradicionalni, izrazito osebnostno zasnovan način političnega vodenja na račun strankarskih organizacijskih modelov, ki so bili izrazito bolj demokratično usmerjeni. To se je nazadnje pokazalo na volitvah leta 1913, ko je v tolminski kmečki kuriji doživel svoj edini volilni poraz. V deželni zbor se je nato vrnil kot predstavnik veleposestniške kurije, s katero je svojo politično pot leta 1885 tudi začel, kar zgovorno kaže na veliko zaupanje, ki so mu izkazovali predstavniki tradicionalno bolj konzervativnih krogov.
1885-1889: vzpon novega slovenskega voditelja
Gregorčič je v goriški deželni zbor vstopil izvoljen v veleposestniški kuriji leta 1885 kot naslednik Frana Povšeta in se že v prvem mandatu uveljavil kot izredno dejaven poslanec. Njegovo zanimanje se je osredotočalo predvsem na finančna, šolska in narodnopolitična vprašanja. Od leta 1885 je bil član finančnega, od leta 1887 pa tudi šolskega odseka, s čimer je dobil neposreden vpogled v upravne in finančne mehanizme deželne politike ter v možnosti, ki jih je ta ponujala za uresničevanje konkretnih narodnih zahtev. Njegovo zanimanje za šolstvo je bilo opazno že pred začetkom njegovega upravno-političnega delovanja. Še pred izvolitvijo v goriški deželni zbor je sodeloval pri ustanovitvi prvega slovenskega otroškega vrtca v Gorici, kar kaže, da je vprašanju vzgoje in izobraževanja namenjal posebno pozornost že na začetku svoje javne poti. Vrtec, ki je na pobudo društva Sloga deloval v ulici sv. Klare od leta 1883, je predstavljal začetek organiziranega slovenskega šolstva v mestu. Za njegov nastanek je imel pomembno vlogo Josip Tonkli, ki je za njegovo delovanje pridobil finančno podporo z Dunaja. Peter Stres v svoji biografiji prav v tej zgodnji dejavnosti prepoznava zametek Gregorčičevega poznejšega dolgoletnega prizadevanja za razvoj slovenskega šolstva v Gorici.
Vstop v deželni zbor je narodnemu angažmaju dal novo, izraziteje politično in institucionalno razsežnost. Izkušnje upraviteljskega dela, še posebej sodelovanje v finančnem in šolskem odseku, so Gregorčiču omogočile natančno spoznati vzvode, s katerimi je bilo mogoče narodne zahteve spreminjati v konkretne upravne, finančne in institucionalne projekte. Gregorčič je v tej fazi razumel, da trajnejšega narodnega napredka ni mogoče zagotoviti zgolj s kulturnim prebujanjem in društvenim delom, temveč predvsem z ustvarjanjem lastnih ustanov ter z učinkovito uporabo političnih, upravnih in finančnih vzvodov. Obrambo slovenskega jezika, razvoj slovenskega šolstva in krepitev slovenskih ustanov je torej iz navdušenega, a preprostega in večkrat prostovoljnega, narodnega delovanja začel načrtno pomikati v okvir profesionalizacije ustanov, kar je kmalu postal sestavni del dolgoročne politične strategije, usmerjene v trajnejšo institucionalno utrditev slovenskega prebivalstva v Gorici in na Goriškem.
Gregorčičev politični vzpon je tako že v prvem mandatu začel spreminjati razmerja znotraj slovenskega tabora. Ob njegovem prihodu v deželni zbor je bila osrednja politična osebnost goriških Slovencev Josip Tonkli, ki je razpolagal z močnimi političnimi zvezami in je imel pomembne zasluge tudi pri uveljavljanju slovenščine v sodstvu ter pri razvoju slovenskega šolstva. Stres ga označuje kot tedaj najvidnejšo in najbolj odgovorno politično osebnost goriških Slovencev. Gregorčič je v tej fazi s svojo dejavnostjo postopoma postajal njegov politični tekmec in tako začel prevzemati vse pomembnejšo vlogo v slovenskem političnem življenju, kar je privedlo do prvega velikega političnega spora v njegovi karieri.
1889-1895: prevzem vodstva Sloge in prehod k organizirani politiki
Leto 1889 predstavlja prvo prelomnico v Gregorčičevi karieri. Junijske deželnozborske volitve niso pomenile zgolj začetka novega mandata, temveč so odprle vprašanje vodstva slovenskega političnega tabora na Goriškem. Gregorčič je že pred volitvami v Soči s članki Stari kvas[11] kritično ocenjeval delo slovenskih poslancev v iztekajočem se mandatu, med njimi tudi Josipa Tonklija, dotlej osrednje politične osebnosti goriških Slovencev. S tem se je vse jasneje kazalo nezadovoljstvo z dotedanjim načinom političnega delovanja in hkrati Gregorčičeva ambicija, da slovenski politiki zagotovi dejavnejše in učinkovitejše vodstvo. Spor se je zaostril po volitvah, ko se je 10. oktobra 1889 sestal novoizvoljeni deželni zbor. Gregorčič je očitno želel postati član deželnega odbora, izvršilnega organa deželnega zbora, vendar je bil izvoljen le za namestnika. Stres dogajanje povezuje s političnim vplivom Josipa Tonklija, ki je med slovenskimi poslanci dosegel podporo za svojega brata Nikolaja Tonklija, medtem ko je bil kot drugi slovenski odbornik imenovan Josip Abram[12]. Zanimivo je, da je tedaj Gregorčiča med slovenskimi poslanci podprl samo Aleksij Rojic[13], ki je bil v stikih z Alfredom Coroninijem.
Toda razmerje med poslanci ni nujno odražalo razpoloženja med volivci. V uredništvo Soče so prihajale izjave podpore Gregorčiču, politično društvo Slavec je zahtevalo njegovo izvolitev v deželni odbor, podobne zahteve pa so prihajale iz Bovca, Sedla in Breginja. Proti Nikolaju Tonkliju se je pripravljala celo nezaupnica dela njegovih volilnih mož. Tudi Simon Gregorčič je v tem napetem trenutku začel javno poudarjati Antonovo znanje, delavnost in politično nadarjenost. Spor je tako prerasel osebno nasprotovanje med Gregorčičem in Tonklijem ter vse bolj odprl vprašanje, kdo dejansko predstavlja voljo slovenskega političnega telesa na Goriškem. Jeseni leta 1889 se je konflikt spremenil v odprt razkol. Vanj se je tudi s posredovanjem Tonklija vključil Anton Mahnič[14], ki je začel urejevati Sočo in je spor med Tonklijem in Gregorčičem dvignil na ideološko raven. Gregorčičevi politiki je namreč očital liberalizem oziroma pomanjkanje jasnih načel. V ozadju tega ideološkega spora je bilo predvsem vprašanje Gregorčičeve slogaške politike, ki je narodno enotnost postavljala pred ideološko diferenciacijo, ki si jo je želel Mahnič, a tudi dobršni del goriške nadškofije. Gregorčič pa je Mahničevim idejnim prizadevanjem za politično povezovanje katoličanov odgovarjal na osnovi pragmatične presoje tedanjih političnih razmer. V luči uresničevanja narodnostnega programa je ocenjeval, da je ideološka diferenciacija slovenskega tabora v tej razvojni fazi narodnostnega gibanja prerana za Goriški prostor in bi predvsem oslabila politično uveljavljanje slovenskih narodnih zahtev v deželnem zboru. Zato je odločno vztrajal pri slogaški politiki in potrebi po generacijski spremembi slovenskega vodstva, ki jo je vse bolj odprto podpiral tudi grof Alfred Coronini.
Boj za politično vodstvo se je tako preneslo tudi na področje kontrole časopisja. Josip Tonkli in Anton Mahnič sta 31. oktobra 1889 prevzela Sočo, Gregorčič in Andrej Gabršček, ki bil do tedaj zaposlen na Soči, pa sta še istega dne odgovorila z izdajo Nove Soče. Le nekaj dni pozneje, 6. novembra 1889, je Gregorčič odstopil tudi kot deželni poslanec. Njegovega odstopa zato ni mogoče obravnavati ločeno od širše politične krize. Neposredno je sledil neuspehu pri izvolitvi v deželni odbor in izgubi Soče, globlje pa je izražal boj za vodstvo slovenskega političnega tabora. Odstop pri tem ni pomenil umika iz politike, temveč je bil prej demonstrativna poteza v sporu s Tonklijem.
Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da Gregorčičev odstop iz deželnega zbora ni pomenil političnega poraza. Po ponovni soglasni izvolitvi v kmečki kuriji tolminskega okraja v deželni zbor 30. avgusta 1890 je njegova politična moč začela hitro naraščati. Že 4. marca 1891 je na državnozborskih volitvah premagal Josipa Tonklija in bil izvoljen za poslanca v dunajski državni zbor. S tem ni pridobil le nove politične funkcije, temveč tudi bistveno večjo legitimnost v goriškem političnem prostoru. Postal je eden redkih slovenskih politikov, ki je hkrati odločilno vplival na politično dogajanje na deželni in državni ravni, kar mu je omogočilo neposrednejše povezovanje goriških interesov z osrednjimi državnimi oblastmi na Dunaju.
Svoj položaj je dokončno utrdil 24. septembra 1891, ko je prevzel vodstvo političnega društva Sloga, najpomembnejše slovenske politične organizacije na Goriškem. S tem je v svojih rokah združil tri ključna središča političnega vpliva: vodstvo osrednje politične organizacije, poslanski mandat v goriškem deželnem zboru in poslanski mandat v državnem zboru na Dunaju. Slovenski poslanci v deželnem zboru sicer še niso nastopali povsem enotno. Gregorčič je svoj vodilni položaj dokončno utrdil šele leta 1894 po odstopu iz deželnega zbora poslancev Tomaža Čerina in Andreja Lisjaka, ki sta bila na Mahničevi in Tonklijevi strani.
V vihri teh dogodkov se kristalizira tudi naveza med Antonom Gregorčičem in Alfredom Coroninijem[15]. Razmerje med obema je mogoče razumeti kot izrazito vzajemno, dolgoročno in soodvisno politično zavezništvo, utemeljeno na prepletanju razvojnih, političnih in osebnih interesov. Alfred Coronini je kot pripadnik stare goriške aristokracije razpolagal z izjemnim političnim vplivom v dunajskih oblastnih krogih ter z veliko gospodarsko močjo, ki mu je omogočala dejavno poseganje v razvojne procese na Goriškem. Tesno je bil povezan z goriškimi industrijskimi krogi, saj je bila njegova žena Carolina Ritter de Zahony[16] (1850–1928) sestrična Evgena Ritterja predsednika gospodarske zbornice v obdobju 1885–1903. Zavzemal se je za posodobitev prometne infrastrukture, zlasti za gradnjo vipavske železnice, za gospodarski razvoj podeželja ter za preobrazbo Gorice v privlačno zdraviliško in turistično središče, pogosto označeno kot avstrijska Nica. Prav ta razvojna vizija in njegove politične in gospodarske zveze so Gregorčiču ponudile priložnost za uresničevanje slovenskega narodnega programa. Njegova podpora Coroniniju na volitvah v slovenski veleposestniški kuriji ni izhajala iz narodne pripadnosti, temveč iz prepričanja, da lahko Coronini zaradi svojega političnega ugleda, gospodarskih virov in neposrednega dostopa do najvišjih političnih centrov oblasti učinkoviteje uveljavlja tudi slovenske interese. Gregorčič se je namreč zavedal, da brez zavezništva z vplivnim aristokratom številni njegovi politični in razvojni načrti ne bi mogli preseči ravni načelnih zahtev.
Hkrati je bilo to razmerje koristno tudi za Coroninija, ki je Gregorčiča že od samega začetka podprl v sporu proti Tonkliju. Gregorčič kot vzhajajoča zvezda politike goriških Slovencev je Coroniniju zagotavljal podporo pomembnega dela slovenskega volilnega telesa ter legitimacijo njegovih razvojnih pobud med slovenskim prebivalstvom. Coronini si je s podporo Gregorčiču pridobil politično oporo za uresničevanje svojih razvojnih gospodarskih in infrastrukturnih projektov, saj oba je povezovala skupna predstava o modernizaciji Goriške, pri čemer so se Coroninijevi razvojni cilji prepletali z Gregorčičevimi narodnopolitičnimi prizadevanji. Ni izključeno, da je njuno sodelovanje dodatno utrjevala tudi sorodnost v svetovnem nazoru. Oba sta namreč izhajala iz izrazito konservativnega vrednostnega okolja, ki je poudarjalo pomen družbenega reda, postopnih reform in lojalnosti habsburški monarhiji, kar je verjetno odločilno vplivalo na medsebojno zaupanje in sodelovanje.
1895-1901: geneza politike narodnega pragmatizma
Obdobje med letoma 1895 in 1901 predstavlja Gregorčičev dokončni politični vzpon. Po deželnozborskih volitvah leta 1895 je postal namestnik deželnega glavarja Franca Coroninija[17] ter član deželnega odbora, finančnega odbora in drugih teles deželnega zbora. S tem je dobil možnost neposredno sodelovati pri oblikovanju in izvrševanju odločitev deželne politike, kar je spretnemu in delovnemu Gregorčiču odprlo nova obzorja.
V tem obdobju se je tudi začelo izrazito spreminjati politično okolje slovenskega tabora na Goriškem, zlasti na katoliški strani. Leta 1896 je Gorico zapustil Anton Mahnič, leto pozneje pa je umrl goriški nadškof Alojzij Matija Zorn. Njegov naslednik Jakob Missia je s prihodom iz Ljubljane pomembno vplival na razmerja znotraj slovenskega katoliškega tabora. Missia je bil ena najvplivnejših osebnosti slovenske in avstrijske Cerkve tistega časa: kot tajnik stalnega odbora avstrijskega episkopata je dejavno sodeloval pri oblikovanju usmeritev katoliškega gibanja v monarhiji. Pred prihodom v Gorico je v Ljubljani že doživel oster politični spor z liberalnim taborom ob prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892, ki se je nadaljeval tudi v javnem sporu z Ivanom Hribarjem[18]. V Gorico je tako prišel z izkušnjo že jasno izoblikovane politične diferenciacije med katoliškim in liberalnim taborom. Čeprav teh razmer ni bilo mogoče preprosto preslikati na goriške okoliščine, je njegova navzočnost okrepila težnje po političnem povezovanju katoliškega tabora in otežila nadaljnje vztrajanje pri široki slogaški politiki, na kateri je Gregorčič gradil svojo dotedanjo strategijo. Gregorčič se je novim razmeram postopoma prilagodil. Razhajanje z Andrejem Gabrščkom, ki je vse ostreje nastopal proti katoliškemu taboru in zagovarjal izrazitejšo narodno-liberalno usmeritev, ga je vodilo k iskanju trdnejše opore med krščanskosocialnimi krogi. Pri tem ni opustil svojega pragmatičnega načina političnega delovanja, temveč je v novih razmerah iskal zaveznike med tistimi katoliškimi politiki, ki so tudi stvarno želeli razvijati stvarne vzgojne in zadružne projekte v luči uresničevanja krščansko socialnega nauka. To zbliževanje je posebej razvidno iz pospešenega sodelovanja z bratoma Josipom in Andrejem Pavlico, ki je vidno ob ustanovitvi Centralne posojilnice v Gorici, Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev, Šolskem domu, Narodne tiskarne in Gregorčičevem reševanju Krojaške zadruge.
V teh razmerah je postajalo razhajanje z narodnimi liberalci neizogibno. Medtem ko je Gabršček v časopisu Soča zagovarjal radikalnejšo narodno politiko in javno kritiziral Gregorčičevo držo, je Gregorčič zaradi dolgoletnih izkušenj v deželnem zboru vse jasneje spoznaval meje politike abstinence in neprekinjene konfrontacije, ki je označevala obdobje od leta 1897 do leta 1900. Razkol leta 1899 zato ni pomenil zgolj osebnega spora med nekdanjima sodelavcema, temveč trk dveh različnih političnih strategij, tiste, ki je zagovarjala načelne zahteve in tiste real-politične, ki jo je uveljavljal Gregorčič. V sporu, ki je postal nevzdržen leta 1899 je tako Gabršček obdržal časopis Sočo in vpliv v Goriški ljudski posojilnici, Gregorčič pa je utrdil svoj položaj v društvu Sloga, ki se je postopoma preoblikovalo v jedro katoliško usmerjenega slovenskega političnega gibanja in v istem letu s finančno pomočjo Alfreda Coroninija začel tiskati časopis Gorica, ustanovil Narodno tiskarno in Centralno posojilnico v Gorici. Z ustanovitvijo Narodne tiskarne je Gregorčič pridobil tudi lastno medijsko oporo; v njej je začel izhajati časopis Gorica, kmalu zatem je tiskarna začela tiskati tudi Primorski list, glasilo krščanskosocialne struje.
V ozadju tega spora pa je potekal še pomembnejši proces, ki je odločilno vplival na Gregorčičevo nadaljnje politično usmeritev. Politika abstinence, ki se je začela leta 1897 je leta 1899 vse očitneje kazala svoje meje. Abstinenco so slovenski deželni poslanci razglasili 3. februarja 1897 in se niso več udeleževali sej deželnega odbora, ker italijanska večina ni pristala na ustanovitev odseka deželnega zbora za upravna vprašanja in s tem ni dala jamstev za preureditev deželnih razmer. V ozadju tega institucionalnega spora pa je bilo tudi vprašanje zakona o deželnem šolskem skladu, ki bi omogočil enotno financiranje deželnega šolstva in s tem bistveno izboljšal možnosti za razvoj slovenskih šolskih ustanov[19]. Prav šolsko vprašanje je bilo eno osrednjih političnih vprašanj tedanje slovenske politike na Goriškem[20]. Prva faza abstinence se je začela razpletati 28. decembra 1898, ko je vlada predložila osnutek zakona o deželnem šolskem skladu, ki pa ga je tokrat zavrnila italijanska stran. Deželni zbor se je takrat ponovno sestal tudi zato, ker je kot virilist sodeloval novi goriški nadškof Jakob Missia, a iz protesta so prešli v abstinenco italijanski poslanci, ki so osnutku zakona nasprotovali, kar je privedlo do odstopa deželnega glavarja Franca Coroninija. Po njegovem odstopu je cesar 9. aprila 1899 za njegovega naslednika imenoval Luigija Pajerja de Monriva[21], kateremu je Gregorčič že 21. aprila 1899 v imenu slovenskih poslancev predložil program zahtev, ki je poleg popolne narodne enakopravnosti obsegal ureditev deželnega šolskega sklada, ustanovitev slovenske javne ljudske šole v Gorici, podporo Vipavski železnici, pomoč vinogradnikom, vodovodom, hudourniškim ureditvam ter drugim razvojnim projektom. Čeprav je Pajer te zahteve sprva zavrnil, se je s tem začel pogajalski proces, ki ga je Gorica v prvi številki 7. julija 1899 podrobno predstavila[22]. Članek razkriva, da pogajanja med slovenskimi in italijanskimi predstavniki niso bila omejena na iskanje posameznih kompromisov, temveč so potekala izredno poglobljeno in metodično. Pogajalci so vprašanja obravnavali v treh vsebinskih sklopih: najprej temeljna ustavno-politična vprašanja, nato vprašanja, ki niso sodila v pristojnost goriškega deželnega zbora, in so posegala na raven cesarske vlade, končno pa na vprašanja, ki so sodila v pristojnost deželne vlade zlasti šolstvo, prometna infrastruktura in financiranje razvojnih projektov. Takšna struktura pogajanj kaže, da ni šlo za improvizirano iskanje kratkoročnega kompromisa, temveč za natančno pripravljen poskus oblikovanja trajnejšega političnega sporazuma med obema narodnima taboroma.
Politika abstinence se je dejansko končala šele 2. aprila 1900, ko so se slovenski poslanci ponovno udeležili seje goriškega deželnega zbora. Gabrščkova Soča, ki je bila do Gregorčičeve politike izrazito kritična, je ob tem posredno potrdila, da je bilo šolsko vprašanje eno izmed ključnih razlogov za dolgotrajnost abstinence. Gregorčiču in Alfredu Coroniniju je namreč očitala, da sta za vrnitev slovenskih poslancev v deželni zbor postavljala previsoke pogoje, med katerimi so bili ureditev deželnega šolskega sklada, ustanovitev slovenske javne ljudske šole v Gorici ter druge zahteve, povezane z razvojem slovenskega šolstva, medtem ko naj bi bil Henrik Tuma pripravljen pristati na bistveno ožji program koncesij[23]. Hkrati je Soča opozarjala, da so se po davčni reformi pogajalska izhodišča slovenskih poslancev oslabila, saj dunajska vlada abstinence ni več občutila kot učinkovitega političnega pritiska. Kljub temu je bila seja 2. aprila 1900, na kateri sta bila navzoča tako kardinal Jakob Missia v vlogi virilista, kot tudi cesarski namestnik baron Goess, več kot zgolj formalna vrnitev slovenskih poslancev v deželni zbor. Jasno je, da se je tu začelo novo obdobje. Navzočnost najvišjega predstavnika cesarske oblasti, prvič od ustanovitve deželnega zbora, je jasno kazala, da si je vlada na Dunaju očitno prizadevala za konec dolgotrajne politične krize in za ponovno vzpostavitev normalnega delovanja deželnega zbora. Za Gregorčiča pa je ta trenutek pomenil začetek nove politične strategije, v kateri je prvi sogovornik postal prav Luigi Pajer, slovenske narodne cilje pa je začel stvarno uresničevati z aktivnim sodelovanjem deželnih ustanov in s pragmatičnim dogovarjanjem z italijanskimi liberalci, pri čemer je razvoj slovenskega šolstva ostal eno osrednjih področij njegovega političnega delovanja.
1901-1908: oprijemljivi rezultati politike narodnega pragmatizma
Obdobje po letu 1901 pomeni stvarno izvajanje Gregorčičevega narodnostnega programa. Smo v fazi, ko se je na Goriškem dejansko oblikovala moderna strankarska politika in polarizacija med katoličani in liberalci je postajala postopoma vse bolj razvidna tudi v slovenskem okolju. Zanimivost in posebnost Goriške pa je bila v tem, da je na deželni ravni slovenski katoliški del izostril spor s slovenskim liberalnim delom, a je dobro desetletje taktično sodeloval z italijanskim liberalnim delom, kateremu je gospodoval deželni glavar Luigi Pajer de Monriva. Po pričevanju sodobnikov naj bi se že konec leta 1900 med Gregorčičem in Pajerjem vzpostavil nekakšen neuraden sporazum, ki je trajal vse do Pajerjeve smrti. Pajer je ostal deželni glavar, Gregorčič pa njegov namestnik in glavni predstavnik slovenskega političnega tabora. Za glavne stvari sta se oba prvaka domenila in jih nato posredovala v deželni zbor. Ta metoda dela je zmanjšala narodnostne napetosti v deželnem zboru in stvarno omogočila reševanje številnih praktičnih vprašanj, od šolstva in železnic do gospodarskih projektov in zaposlovanja slovenskih uradnikov.
V luči nastalega sodelovanja je zato treba razumeti znamenite državnozborske volitve leta 1901, na katerih se je Gregorčič pomeril s Henrikom Tumo. Volitve so bile izjemno tesne in Gregorčič je zmagal le z majhno razliko. Že sodobniki so opozarjali, da mu je pri zmagi pomembno pomagal glas dela italijanskih volivcev. Rezultati volitev to jasno potrjujejo, ni pa povsem jasno, če so bili to glasovi Pajerjevih pristašev ali pa italijanskih katoliških volivcev. Dogodek vsekakor zgovorno kaže, da je bil za italijanski tabor Gregorčič, kljub narodnim zahtevam, bolj sprejemljiv sogovornik kot Tuma, ki je zagovarjal veliko ostrejšo in bolj konfliktno politiko. Italijanski glasovi zato niso pomenili podpore slovenskemu narodnemu programu kot takemu, temveč podporo politiku, s katerim je bilo mogoče sklepati sporazume in ohranjati politično stabilnost v deželi.
Tumov poraz je imel daljnosežne posledice. Potrdil je Gregorčičev položaj vodilnega slovenskega politika na Goriškem in pokazal, da je njegova mreža političnih povezav segala precej širše od slovenskega narodnega tabora. Hkrati pa je med slovenskimi liberalci okrepil prepričanje, da Gregorčič preveč popušča italijanskim političnim krogom. Gabrščkova Soča ga je zaradi sodelovanja s Pajerjem ostro napadala, medtem ko je Gregorčičev časopis Gorica branil politiko sporazumevanja kot edino realistično pot za doseganje narodnih ciljev.
Če pogledamo rezultate narodnostnega dela za to obdobje, težko spregledamo dejstvo, da je Gregorčičeva strategija prinesla nesporne oprijemljive uspehe. Slovenci so širili svoj vpliv v šolstvu, v javni upravi, na sodiščih in gospodarstvu, kar je v Gorico privedlo številne izobražence. Izboljšal se je položaj slovenščine v javnem življenju, italijanski politični voditelji pa so morali vse pogosteje upoštevati slovenske zahteve. Gregorčič je zato trdno vztrajal pri prepričanju, da je mogoče več doseči za pogajalsko mizo kot v simboličnih narodnih spopadih. V tem pogledu je njegovo sodelovanje s Pajerjem predstavljalo vrhunec njegove politične filozofije: narodnih interesov ni razumel kot razlog za nepotrebno merjenje moči, ampak kot uveljavljanje stvarnih projektov, za uresničitev katerih je bilo treba poiskati podpornike zunaj lastnega političnega tabora, vključno z dunajsko centralno vlado.
Najvidnejši Gregorčičevi uspehi v tem obdobju so bili vsekakor na področju šolstva tako zasebnega kot javnega. Društvo Šolski dom, ustanovljeno 16. septembra 1897, je pod njegovim predsedstvom oktobra 1898 prevzelo vse šolske zavode društva Sloga in jih decembra istega leta preselilo v novo poslopje Šolskega doma. Zaradi hitrega naraščanja števila učencev – že v šolskem letu 1899/1900 jih je bilo več kot tisoč – je društvo nadaljevalo intenzivno gradnjo šolske infrastrukture. Na Gregorčičevo pobudo je bil zgrajen Mali dom (1902), namenjen pripravljalnicam za srednje šole, Simon Gregorčičev dom (1908), načrtovan za bodočo slovensko gimnazijo, ter Novi dom (1910).[24] V istem obdobju je Gregorčič dosegel tudi premestitev slovenskega moškega učiteljišča iz Kopra v Gorico (1909), ustanovitev najprej slovenske paralelke na nemški gimnaziji in končno ustanovitev leta 1913 prve slovenske cesarsko kraljeve gimnazije v mestu, s čimer je Gorica postala osrednje slovensko izobraževalno središče na Primorskem, ki je leta 1914 zbiralo v mestu več kot 2750 dijakov.
Posebno raziskovalno pozornost bi bilo treba nameniti tudi vprašanju, kako se je v Gregorčičevem obdobju spreminjala narodnostna struktura goriškega uradništva. Domnevati je mogoče, da so se vzporedno z razvojem slovenskega šolstva in širjenjem izobraženske baze povečevali tudi delež slovenskih uradnikov, sodnikov, profesorjev, učiteljev in zdravnikov v mestu Gorica. Podobno bi bilo treba sistematično raziskati tudi postopno uveljavljanje slovenščine kot upravnega jezika. Posamezni primeri kažejo, da se je njena raba v tem času vse bolj uveljavljala v sodstvu, zemljiškoknjižnem poslovanju in notarskih listinah, vendar obseg in dinamika teh sprememb še nista bila predmet celovite raziskave. Prav analiza teh procesov bi omogočila natančnejšo presojo dejanskih učinkov Gregorčičeve politike na delovanje deželnih in državnih ustanov.
Vzporedno s prizadevanji za krepitev slovenskega položaja v javni upravi, šolstvu in drugih deželnih ustanovah je Gregorčič enako sistematično gradil tudi gospodarsko infrastrukturo slovenskega narodnega gibanja. Po ustanovitvi Centralne posojilnice v Gorici 17. julija 1899 je pod njenim okriljem začel povezovati slovenske kreditne zadruge ter oblikovati enoten gospodarski sistem, ki naj bi zagotavljal finančno oporo slovenskim šolskim, kulturnim in socialnim ustanovam. Prelomni korak je sledil 28. decembra 1903 z ustanovitvijo Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev, ki je bila uradno registrirana 20. januarja 1904, Gregorčič pa je postal njen prvi predsednik[25]. Naloga zveze ni bila omejena zgolj na revizijo poslovanja posameznih zadrug, temveč je obsegala tudi usklajevanje njihovega finančnega poslovanja, organizacijo skupnih nabav, posredovanje pri kreditiranju ter spodbujanje ustanavljanja novih zadružnih ustanov.
Po ugotovitvah Toussainta Hočevarja[26] je bila Centralna posojilnica organizirana po vzoru Schulze-Delitzschevih zadružnih bank, kakršne je na Štajerskem uveljavljal Mihael Vošnjak. Tako kot je Celjska posojilnica predstavljala osrednjo kreditno ustanovo Vošnjakove zadružne mreže, je Centralna posojilnica v Gorici opravljala primerljivo povezovalno in finančno funkcijo za slovenske zadruge na Goriškem. Tudi njena pravna organiziranost kot zadruge z omejeno zavezo kaže, da Gregorčičev cilj ni bil ustanavljanje posameznih kreditnih ustanov, temveč oblikovanje celovitega slovenskega finančnega sistema.
Poseben razmah zadružništva je sledil po letu 1907, ko so se na pobudo mlajše krščanskosocialne generacije začele po Goriškem množično ustanavljati Raiffeisnove posojilnice. Prav razmerje med prvotnim Gregorčičevim modelom, ki je po Hočevarju temeljil na Schulze-Delitzschevem vzoru, in poznejšim širjenjem Raiffeisnovih posojilnic predstavlja eno izmed zanimivejših, vendar še premalo raziskanih vprašanj goriške gospodarske zgodovine. Sistematična analiza ustanavljanja posameznih posojilnic, njihove organizacijske pripadnosti ter njihove povezanosti s Centralno posojilnico in Goriško zvezo gospodarskih zadrug bi omogočila natančnejšo presojo, v kolikšni meri je poznejša mreža Raiffeisnovih ustanov predstavljala nadaljevanje Gregorčičeve gospodarske strategije oziroma njeno organizacijsko in idejno preobrazbo pod vplivom krščanskosocialnega gibanja.
1908-1913: splošna volilna pravica in spori z novostrujarji
Prav v času največjega razmaha Gregorčičevega organizacijskega sistema so se začele kazati tudi njegove meje. Po splošnih državnozborskih volitvah leta 1907 in še izraziteje v letih 1908–1909, ko so na Goriškem potekale kar dvakrat deželnozborske volitve, so se med mlajšo generacijo katoliških politikov pojavile prve resnejše kritike Gregorčičevega načina političnega vodenja. Ni naključje, da v istem obdobju beležimo množično ustanavljanje Raiffeisnovih posojilnic, ustanovitev Slovenskega katoliškega tiskovnega društva ter začetek izhajanja časopisa Novi čas, ki je postal glasilo novostrujarjev. Ti procesi kažejo, da je mlajša krščanskosocialna generacija začela postopoma graditi lastno organizacijsko mrežo ter si zlasti na podeželju, kjer je prek zadružništva in društev pridobivala vse večji vpliv med kmečkim prebivalstvom ustvarjala samostojno politično oporo.
Gregorčičevim narodnim in gospodarskim ciljem niso nasprotovali, vse bolj pa so zavračali njegov način političnega vodenja. Očitali so mu pretirano osebno in centralizirano odločanje, pri katerem so bile ključne politične odločitve sprejete v ozkem krogu sodelavcev, brez izrazitejše vloge strankinih organov. Obenem so zagovarjali tesnejše politično povezovanje z italijanskimi oziroma furlanskimi katoličani pod vodstvom Luigija Faiduttija, čemur je Gregorčič odločno nasprotoval. Sam je zahteve mlajše generacije razumel predvsem kot posledico vse močnejšega vpliva kranjske SLS in poseganja v politično avtonomijo Goriške, zato je bil spor med obema usmeritvama skoraj neizbežen.
Ne glede na neposredne vzroke spora pa je ta odražal predvsem širšo spremembo političnih razmer. Uvedba splošne moške volilne pravice za državni zbor leta 1907 je korenito spremenila način političnega delovanja. Sistem, ki je desetletja temeljil na kurijah, vplivu lokalnih veljakov, osebnih povezavah in političnem posredništvu, se je začel umikati množični politiki. Tak razvoj je zahteval drugačno organizacijo političnih strank, širše vključevanje novih kadrov ter večjo vlogo kolektivnih organov pri sprejemanju odločitev. Gregorčič je te spremembe pravočasno zaznal in se jim skušal prilagoditi. 25. novembra 1907 je na ustanovnem zboru v Gorici prišlo do preobrazbe dotedanje Sloge v Slovensko ljudsko stranko za Goriško, s čimer je bila organizacijska oblika slovenskega katoliškega gibanja prilagojena novim političnim razmeram po uvedbi splošne volilne pravice. Vendar je bila ta sprememba predvsem organizacijske narave. Gregorčič svoje politične metode ni bistveno spremenil. Tudi v okviru nove stranke je vztrajal pri osebnem političnem vodstvu, neposrednem pogajanju z nosilci oblasti ter odločanju v ožjem krogu sodelavcev, kar je bilo značilno že za obdobje Sloge. Prav v tem se je goriška SLS razlikovala od modela kranjske SLS, ki ga je mlajša generacija krščanskih socialcev razumela kot vzor sodobne množične politične organizacije.
Te mlade sile so bile na Goriškem izjemno dejavne na socialnem, kulturnem in gospodarskem področju. Z delom na terenu so postopoma gradile politično organizacijo od spodaj navzgor ter si prizadevale, da bi tudi goriška SLS postala množična stranka z večjo vlogo strankinih organov in kolektivnega odločanja. Organizacijsko središče tega gibanja je postalo leta 1908 ustanovljeno Slovensko katoliško tiskovno društvo pod vodstvom Josipa Srebrniča, ki je 29. decembra 1909 začelo izdajati časopis Novi čas. Ta ni nastal kot polemika z liberalno Sočo, temveč predvsem kot glasilo mlajšega katoliškega kroga, ki je vse odločneje kritiziral Gregorčičev osebni način političnega vodenja, njegovo sklepanje političnih kompromisov ter prevladujoč vpliv na delovanje goriške SLS. Gregorčič se tako po letu 1907 ni več soočal le z opozicijo slovenskih liberalcev, temveč tudi z vse močnejšo notranjo opozicijo znotraj katoliškega tabora. Prav ta razhajanja so po deželnozborskih volitvah leta 1913 prerasla v odprt politični spor.
Z letom 1907 se je Gregorčičev položaj dodatno zapletel tudi zaradi nastanka Slovenske agrarne (kmečke) stranke na Goriškem. Stranka je bila ustanovljena 13. junija 1907 v Gorici pod vodstvom Alojzija Franka in Ivana Mermolje ter je skušala politično organizirati kmečko prebivalstvo neodvisno od obeh obstoječih slovenskih taborov. Njeno geslo »Kmet za kmeta, agrarci vkup za slogo naroda proti liberalcem in klerikalcem« je izražalo prizadevanje po samostojni stanovski politiki. Čeprav je Alojzij Franko sprva iskal možnost sodelovanja z Gregorčičevo SLS in celo predlagal, da bi agrarci delovali kot njena avtonomna agrarna frakcija, je večina vodstva pod vplivom Ivana Mermolje vztrajala pri samostojni poti. Tako je Gregorčič ob liberalcih in novostrujarjih dobil še tretjega tekmeca na podeželju, kjer je agrarna stranka poskušala prevzeti del njegove tradicionalne volilne baze. Čeprav agrarci niso postali prevladujoča politična sila, je njihov nastop prisilil Gregorčiča, da je leta 1907 pospešil ustanavljanje Kmetskih zvez in okrepil organiziranost SLS na podeželju prav s pomočjo novostrujarjev.
Dodatne težave je Gregorčiču v tem obdobju povzročila tudi politična kriza v goriškem deželnem zboru. Na deželnih volitvah marca 1908 je bil ponovno izvoljen v kmečki kuriji, vendar nova politična razmerja niso omogočila stabilnega delovanja deželnega zbora. Zaradi vse ostrejših narodnostnih sporov med slovenskim in italijanskim taborom je bil deželni zbor razpuščen, nove volitve pa so sledile že oktobra 1909, ko je Gregorčič ponovno osvojil mandat. Čeprav je ostal eden vodilnih slovenskih politikov, je postajalo vse bolj očitno, da se politične razmere spreminjajo in da se njegov dotedanji politični položaj začel postopoma krhati.
Pomemben dejavnik teh sprememb je bil odnos z goriškim nadškofom Frančiškom Borgio Sedejem. Gregorčič je tudi po letu 1907 vztrajal pri svoji dotedanji politični strategiji, ki je temeljila na pragmatičnem sodelovanju z italijanskimi liberalci, če je to omogočalo uresničevanje slovenskih narodnih in razvojnih ciljev. Nasprotno pa je Sedej vse odločneje podpiral politično povezovanje slovenskih in furlanskih katoličanov, katerih najvidnejši predstavnik je bil Luigi Faidutti. Razhajanje med njima je postalo očitno že 19. februarja 1910, ko je Sedej Gregorčiču poslal ostro pismo, v katerem je njegovo sramotno zvezo s klubom liberalnih italijanskih poslancev označil za pogubno za katoliško organizacijo in edinost dveh narodnosti na Goriškem.[27] Hkrati mu je očital tudi kritično držo časopisov Gorica in Primorski list do škofovske oblasti ter preklical dekret, s katerim ga je leto prej imenoval za konzistorijskega svetovalca in svojega zaupnika. Ta dokument kaže, da spor med Gregorčičem in Sedejem ni bil zgolj osebne narave, temveč je odražal razhajanje glede temeljne politične usmeritve goriškega katoliškega gibanja.
Sedejeva podpora novostrujarjem se je v naslednjih letih le še stopnjevala. Po deželnozborskih volitvah leta 1913 je nadškof ponovno obsodil Gregorčičevi politični glasili Gorica in Primorski list in leta 1914 celo prepovedal oba lista duhovnikom. Dogodki med letoma 1910 in 1914 kažejo, da so napetosti med Gregorčičem in goriško nadškofijo predstavljale enega izmed dejavnikov, ki so prispevali k spremembi razmerij moči v katoliškem taboru pred deželnozborskimi volitvami leta 1913, ko so novostrujarji nastopili kot samostojna politična skupina. Tedaj se je pokazalo, da se je politična teža znotraj SLS v bazi dokončno premaknila k mlajši generaciji. Gregorčič je kot predstavnik tako imenovane stare struje kandidiral v kmečki kuriji, kjer je desetletja gradil svoj politični vpliv, vendar je doživel poraz. Prejel je le 214 glasov in ni bil izvoljen. To ni bil le osebni neuspeh, temveč simbolni konec obdobja, v katerem je skoraj četrt stoletja neprekinjeno določal smer slovenske politike na Goriškem. Toda tudi ta poraz kaže eno izmed značilnosti njegove politične kariere. Gregorčič ni izginil s političnega prizorišča. Njegovi privrženci so mu omogočili kandidaturo v veleposestniški kuriji, kjer je bil 10. avgusta 1913 vendarle izvoljen v deželni zbor. Gregorčič je očitno ohranil dovolj ugleda, da je kljub porazu bil ponovno izvoljen v deželni zbor v najbolj elitni volilni skupini, kjer niso odločale množice volivcev, temveč razmeroma omejen krog najvplivnejših posestnikov. To je bilo tudi okolje, v katerem je Gregorčič zaradi svojih dolgoletnih osebnih povezav in političnih zaslug še vedno užival veliko podporo.
Simbolika tega dogodka je zelo povedna: politik, ki je leta 1885 v deželni zbor vstopil prav kot predstavnik veleposestniške kurije, se je po skoraj treh desetletjih politične kariere vanjo tudi vrnil. Razlika pa je bila bistvena. Leta 1885 je predstavljal prihodnost slovenskega gibanja, leta 1913 pa predvsem njegovo zgodovinsko kontinuiteto in izkušenost.
Note
[1] Andrej Gabršček, Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice I. knjiga. Od leta 1830 do 1900, Samozaložba, Ljubljana, 1932, str. 213. Andrej Gabršček, (1864–1938) časnikar, politik, tiskar in založnik. Ena izmed osrednjih političnih osebnosti na Goriškem v obdobju 1889-1914. Najprej tesni Gregorčičev sodelavec, nato pa izraziti politični nasprotnik.
[2] Anton Brecelj, Dr. Anton Gregorčič in stranka, v Čas 19, 1924/25, str. 324-326. Anton Brecelj (1875–1943) zdravnik in politik. Deloval v Gorici od leta 1903, kjer je bil sprva zasebni zdravnik, potem primarij bolnišnice usmiljenih bratov v Gorici. Leta 1920 se je preselil v Ljubljano. Bil je ena izmed glavnih osebnosti goriškega novostrujarskega krščansko socialno usmerjenega katoliškega gibanja in glavni politični nasprotnik dr. Antona Gregorčiča v slovenskem katoliškem taboru.
[3] Josip Abram, Dr. ANTON GREGORČIČ. (1852.—1925.) , v Koledar GMD za navadno leto 1926, str. 51-53. Joža Abram (1875–1938) tudi Josip in Jože. Duhovnik, kulturno-prosvetni in gospodarski organizator in planinec. Bil je med učenci in pozneje med prijatelji Janeza Evangelista Kreka.
[4] Andrej Pavlica, Dr. Anton Gregorčič. Na grob očetu in voditelju goriških Slovencev, v Goriška straža 11. marca 1925. Andrej Pavlica, (1866–1951), profesor v bogoslovnem semenišču v Gorici, sociolog in organizator. Bavil se je s socialnimi vprašanji, bil ustanovitelj goriškega slovenskega Sirotišča, med ustanovitelji Centralne posojilnice in Zadružne zveze ter dolga leta urednik Primorskega lista. Stal je odločno na strani Antona Gregorčiča in mu ostal zvest tudi po prvi svetovni vojni, ko je ta osnoval Goriško Matico.
[5] Engelbert Besednjak, Poslovilni govor poslanca Besednjaka, v Goriška straža, 11.3.1925, letnik 8, št. 20. Engelbert Besednjak, (1894–1968) politik, novinar, publicist. Deloval je v krščanskosocialnem gibanju na Goriškem (tajnik Krščanskosocialne zveze za Goriško 1913–14). Na državnozborskih volitvah aprila 1924 je bil izvoljen v rimski parlament, kjer je Slovence zastopal vse do leta 1928.
[6] Obnovljeni Izredni goriški deželni odbor (Giunta provinciale straordinaria) je bil ustanovljen 19. novembra 1921 in formalno ukinjen 18. januarja 1923. Sestal se je štirikrat.
[7] Fran Sivec, Dr. Anton Gregorčič, v Koledar Goriške Matice za navadno leto 1926, letnik VII, 1925, str. 16-22. Fran Sivec (1861–1944), šolnik, malo pred 1. svetovno vojno je bil šolski nadzornik za goriški okraj. Doma iz Vrsna, je bil Gregorčičev tesni sodelavec.
[8]Ernest Klavžar (1841-1920) politik, časnikar in gospodarski izvedenec, ki je v sporu med Gabrščkom in Gregorčičem ostal na Gregorčičevi strani in na volitvah leta 1901, takoj po upokojitvi kot tajnik goriškega deželnega odbora, kandidiral skupaj z Gregorčičem.
[9]Arhiv Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev je danes del arhiva fundacije Carigo.
[10] Pri predstavitvi tega dela Gregorčičevega političnega delovanja sem se oprl predvsem na politično biografijo, ki je nastala izpod peresa Petra Stresa. Peter Stres, Dr. Anton Gregorčič: 1852–1925: politična biografija, GMD, Gorica, 2013.
[11] Glej Soča, 1889, št. od 16 do 19
[12]Josip Abram, (1832–1907) poklicni tajnik deželnega odbora, odvetnik in deželni poslanec (1867 do 1901).
[13] Aleksij Rojic, (1844–1927) zdravnik in politik, deželni poslanec od leta 1885 do leta 1901, blizu Gregorčiču in Alfredu Coroniniju.
[14] Anton Mahnič (1850–1920) doktor teologije, škof na Krku od leta 1896, prej profesor v goriškem semenišču, pisatelj, kritik in urednik, idejni oče slovenskega političnega katolicizma.
[15]Alfred Coronini–Cronberg (1846–1920), grof in posestnik, pripadnik kromberške veje rodbine. V državnem zboru je zastopal slovensko goriško veleposestvo od leta 1891, kmečke občine 1897–1900, v deželnem zboru goriškem slovenske trge po smrti Josipa Ivančiča, od 1893 in veleposestvo 1895 do 1899. Kot politik je zahteval naj se uvede slovenščina v uradih, na sodiščih, v trgih in obrtni zbornici, naj se osnujejo slovenske osnovne in obrtne šole, zgradijo ali izboljšajo ceste, zlasti pa se je zavzemal za zgraditev vipavske železnice
[16] Družina Ritter de Záhony je bila ena najvplivnejših podjetniških in industrijskih družin na Goriškem v 19. stoletju. Z razvojem industrije ter dolgoletnim vodenjem Goriške trgovske in obrtne zbornice je pomembno prispevala h gospodarski modernizaciji Gorice.
[17] Franz Coronini (1833-1901), pripadnik šempetrske veje rodbine Coronini je bil eden najpomembnejših avstrijskih politikov svojega časa: dolgoletni goriški deželni glavar, predsednik poslanske zbornice dunajskega državnega zbora (1879–1881) in pozneje član gosposke zbornice (Herrenhaus).
[18] Leta 1894 je Ivan Hribar papežu Leonu XIII. poslal spomenico proti ljubljanskemu škofu Jakobu Missii. V njej ga je obtožil protinarodnega delovanja in nasprotovanja slovenskim narodnim interesom. Ta spomenica velja za vrhunec spora med liberalnim taborom in Missio
[19] Zanimivo je, da se je v istem obdobju gradil Šolski dom, ki so ga otvorili leta 1898.
[20] Glej Branko Marušič, Slovenska politika na Goriškem v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja, v Zgodovinski časopis, letnik 31, št. 1-2, leto 1977, str. 35-48
[21] Luigi Pajer de Monriva (1829-1913) rojen v Gorici. Oče Frančišek Ksaverij je bil po rodu Korošec. Mati je bila Katarina Litscher (Ličer), Slovenka s Tolminskega. Imeli so trgovino v lastni hiši na Travniku. Doma je Pajer govoril slovenski jezik in slovensko je rad govoril tudi kot dijak. Končal je pravo na dunajski univerzi, postal je advokat in v začetku je opravljal tudi službo sodnega tolmača za slovenski jezik. Postal je vodja goriških liberalcev in bil deželni glavar od leta 1899 do leta 1913.
[22]Glej Gorica, 7.7.1899
[23] Glej Soča, 5.4.1900. Tuma je leta 1898 po poročilu Soče predlagal prekinitev abstinence in zahteval za Slovence upravni odsek deželnega zbora, vipavsko železnico, pomoč vinogradnikom, podpore za vodnjake in vodovode, ter za nujne ceste.
[24] Glej Hubert Močnik, Slovenske zasebne šole v Gorici do leta 1926, v Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1980, Gorica, 1980, str. 107-110
[25]Glej Lucia Pillon, Il Progetto Archivio storico della Cassa di Risparmio di Gorizia, v Razni avtorji, Le Carte Operose Gli archivi d’Impresa nella realtà nazionale e locale: le fonti, la ricerca, la gestione e le nuove tecnologie, Trst, 2004, str. 359-363
[26] Toussaint Hočevar, Slovensko poslovno bančništvo kot inovacijski dejavnik 1900-1930, v Zgodovinski časopis, 1984, št. 3, str. 179—192
[27]Marko Tavčar, Sedej v nasprotjih političnih in nacionalnih vrenj, v Sedejev simpozij v Rimu, str. 82