Na letošnji podelitvi nagrade Vilenica 2026, s katero se je zaključil 41. izvedba mednarodnega literarnega festivala Vilenica, je prisotne nagovorila ministrica za kulturo Republike Slovenije dr. Ignacija Fridl Jarc. Njen poseg v celoti objavljamo in se zavhalujemo kabinetu ministrstva, da je objavo dovolilo.

Spoštovani letošnji nagrajenec Vilenice Serhij Žadan, cenjeni visoki gostje, umetnice in umetniki, obiskovalke in obiskovalci!

V veliko čast mi je, da smo danes skupaj v prečudoviti jami Vilenica, da se skupaj poklonimo besedi, literaturi, festivalu in nagradi vilenica za srednjeevropsko literarno ustvarjalnost in predvsem letošnjemu nagrajencu Serhiju Žadanu. Zbrali smo se na prireditvi, ki vstopa že v peto desetletje neutrudnega delovanja, na prireditvi, ki smo jo na domačih tleh imeli priložnost spremljati od mladosti in z njo z bližnje ali malo bolj oddaljene razdalje doživljati njeno pot od snovanja festivala in trinajstletnega vodenja Vena Tauferja dalje, prek trenutkov, ko smo lahko tu srečevali kasnejše Nobelove nagrajence za literaturo in velika imena slovenske literarne ustvarjalnosti, do danes, ko se klanjamo novi generaciji srednjeevropske književnosti.

Literarno srečanje Vilenica je vzniknilo leta 1986 v času tektonskih družbenih in političnih premikov v Evropi, le tri leta pred padcem Berlinskega zidu, s katerim smo rušili železne zidove komunističnega terorja. Vzniknilo je le pet let pred razpadom Jugoslavije in razglasitvijo samostojne države Republike Slovenije in le šest let pred začetkom vojne v Bosni in Hercegovini. Ta vojna je Evropo konec 20. stoletja ponovno predramila v spoznanju, da evropski človek kljub vsem mednarodnim političnim zavezam in razvoju demokratične zavesti ni izgubil v sebi neizprosne volje do moči, celo do bestialnega nasilja ne. In vendar smo po koncu morije na Balkanu, ki je za seboj pustila genocid v Srebrenici, na deset tisoče žrtev, objokanih mater in otrok, ki so jim ukradli otroštvo, znova upali, da bomo prav zaradi te težke izkušnje veliko bolj odločno sposobni reči odločen »ne« vojni na evropskih tleh v 21. stoletju.

Žal se ta naša pričakovanja in želje niso uresničili. Pred očmi evropskega človeka se danes znova odvija tragedija v Ukrajini, pred našimi očmi zaradi ruske agresije na neodvisno in samostojno državo umirajo ljudje, na deset tisoče otrok doživlja nasilno rusifikacijo, mladim generacijam pa je odvzeta pravica, da bi svojo in ukrajinsko družbeno prihodnost snovali v miru, polni upanja in radosti.

V takih trenutkih se sprašujemo, kaj lahko stori beseda, ki jo slavimo danes. V takih trenutkih za Hölderlinom ponavljamo vprašanje, »čemu pesniki v ubožnem času«. V takih trenutkih za umetnostnim zgodovinarjem Wilhelmom Bodejem, ki sta ga navdihnila antika in Cicero, obnavljamo dilemo, ali res velja, da »inter arma silent Musae«. Sprašujemo se, kaj je ostalo besedi evropskega človeka, potem ko ji je bil odvzet antični in krščanski pridih božanskosti, ko smo jo oropali platonskega ideala o iskanju resnice in je na digitalnih omrežjih knjižna beseda izgubila svojo svetost. Dovolili smo, da se je lepota srca in duha, ki jo je v človeško družbo prinašala književnost, utopila v poplavi vsakdanje govorice, ki stavi na voljo do moči, nihilistično razvrednotenje vrednot, slogan, da je »vse dovoljeno«. Svetost besede smo prodali za tako imenovani ideal svobode, razumljene v duhu brezmejnih individualnih želja in potreb posameznika. Anima rationalis, ki je izrečeno besedo reflektirala, smo prepustili anima bestialis, ki besede razume kot žetone, s katerimi kupujemo svoje ugodje in osvajamo nove in nove teritorije pravic svojega jaza, da ob nas ni več prostora, v katerem bi lahko prebival tudi drugi.

Toda mar nas vsa ta spoznanja odvezujejo od dolžnosti, da ohranjamo literarno besedo, da izdamo »vero in postave«, kot bi rekel Prešeren, da je beseda izraz našega duha, naše človeškosti in človečnosti, naše kulture?

Morda prav tu, v tem prekrasnem naravnem prostoru, v katerem smo se zbrali in ki ga je milijone let oblikovala voda kot temeljni princip življenja, najdemo odgovor na to vprašanje. Tu se namreč ta hip godi nekaj imenitnega, na najbolj prvinski način se družita kultura in natura, ki sta bili nekoč nerazdružljivo povezani. O tem pričuje že sam izvor besede cultura, ki izhaja iz agricultura v pomenu gojenja nečesa, kar raste in se razcveta. Ob rojstvu kulture iz duha narave, če parafraziram Nietzscheja, kot rojenica stoji človeška želja, da bi ustvaril nekaj, kar bo raslo in se razcvetalo. Stoji njegova želja, da ustvari nekaj, kar bo preseglo njegovo minljivost in končnost. Želja, da se z lepo besedo, podobo, zvokom zapiše večnosti, ki drugemu sporoča o svojem bitju in bivanju. Povedano drugače: kultura je hraniteljica spomina, zato je tako zelo nevarna tistim, ki v človeški zgodovini pišejo njene najbolj mračne strani, in zato toliko bolj nujna za vse, ki verjamemo v svetlobo človečnosti kot bistva človeškega bivanja.

In četudi pesnik, lavreat letošnje Vilenice Serhij Žadan, v enem od svojih verzov o »tragičnem občutenju življenja« v našem »ubožnem času« zapiše: »Nimam več doma, imam le še spomin«, je ključen prav spomin, o katerem govori. Govori namreč o tem, kar ostane, ko dvignemo zastore našega vsakdana, govori o trajnosti in večnosti besede, o njeni moči, da veže preteklost s prihodnostjo, o njeni luči, ki razžarja temine pozabe.

Spoštovani,

danes je tak svetel trenutek, ko ima beseda svojo moč, moč, da povezuje, opozarja, razsvetljuje. Zato jo je vredno častiti in z nagrado vilenica slaviti letošnjega nagrajenca Serhija Žadana. Iskrene čestitke letošnjemu literarnemu lavreatu in globoka zahvala organizatorjem festivala.

Vilenica, 5. september 2026

Ministrica Republike Slovenije za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc