Med slogaštvom in idejnopolitično diferenciacijo: posebnosti katoliškega gibanja na Goriškem pred prvo svetovno vojno

Uvod

Najprej bi se rad zahvalil za povabilo in priložnost, da lahko danes spregovorim na dogodku, s katerim se spominjamo Antona Gregorčiča, brez dvoma ene osrednjih osebnosti slovenske skupnosti na Goriškem.

Uvodoma bi rad za lažjo razumljivost na kratko predstavil namen svojega prispevka. Moj današnji referat obravnava razvoj slovenskega katoliškega političnega življenja na Goriškem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Pri tem razvoju je Anton Gregorčič nedvomno odigral odločilno vlogo, vendar moj namen danes ni podrobno predstavljati njegove politične poti niti celovito prikazati političnih razmer na Goriškem v njegovem času. O tem so že obširneje spregovorili nekateri drugi referenti.

V svojem referatu se bom osredotočil na posebnosti goriškega katoliškega tabora v širšem slovenskem kontekstu. Moja teza je, da lahko spopad med obema konceptoma iz naslova – med slogaštvom in diferenciacijo – razumemo kot odraz globljega konflikta, ne le med dvema različnima modeloma katoliškega političnega delovanja, temveč med dvema katoliškima etosoma, ki sta se izoblikovala v drugi polovici 19. stoletja.

Od slogaštva do politične diferenciacije

Začel pa bi z nekaj besedami o slovenskem katoliškem političnem gibanju. O specifično katoliškem političnem nastopu lahko prvič govorimo v obdobju t. i. »malega kulturnega boja« v začetku sedemdesetih let 19. stoletja, nato pa je ta (začasno) zamrl v času t. i. slogaštva. Slogaštvo predstavlja enoten slovenski politični nastop, kar je bila predvsem posledica močnih germanizacijskih pritiskov, ki so jih izvajale nemško-liberalne vlade v tem času. Po začetku Taaffejeve vlade leta 1879 je pritisk na Slovence popustil, posledično pa tudi nuja po politični enotnosti. Obenem so v tem času v slovenski prostor pritekali novi kulturni tokovi, na liberalni strani zlasti različne smeri tedanje nemške filozofije, na katoliški pa nove socialne in teološke ideje, o katerih bom več spregovoril v nadaljevanju. Oba dejavnika sta vodila k dokončni svetovnonazorski in politični diferenciaciji, ki se je zaključila v začetku devetdesetih let, ko sta se izoblikovala dva jasno ločena politična tabora, katoliški in liberalni, ki se jima je nekoliko kasneje pridružil še socialdemokratski.

Goriška kot izjema?

No, prav razmere na Goriškem, pa tudi v ostalih slovenskih obmejnih pokrajinah kažejo, da je treba ta »šolski« pregled razvoja slovenske politične zgodovine nujno poglobiti. Procesi idejno-politične diferenciacije so se na obrobju namreč razvili le deloma. V deželah Avstrijskega Primorja so najdlje segli na Goriškem, medtem ko v Trstu in Istri poskusi v tej smeri niso obrodili večjih sadov. Goriška tako ni predstavljala izjeme zato, ker diferenciacije ne bi poznala, temveč zato, ker se je ta odvijala počasneje in na drugačen način kot na Kranjskem.

Na Goriškem je sicer ravno tako že kmalu po začetku ustavne dobe prišlo do političnih razhajanj, a po vzpostavitvi slogaštva je to vztrajalo veliko dlje kot na Kranjskem. Odločilno vlogo je pri tem igral prav Anton Gregorčič. Kljub pojavu kritičnih glasov, med katerimi velja izpostaviti zlasti Antona Mahniča, uveljavitvi opozicijskega krščansko-socialnega gibanja in zahtevam iz Ljubljane, naj se goriški katoličani samostojno politično organizirajo, je Gregorčič vse do leta 1899 vztrajal pri slogaški politiki. Šele tedaj se je, tudi pod pritiskom novega goriškega nadškofa dr. Jakoba Missie, odločil za prelom z Andrejem Gabrščkom in Henrikom Tumo, tedanjima vodilnima liberalnima politikoma. Društvo Sloga je s tem prevzelo povsem katoliški značaj. Ne glede na to pa v katoliškem taboru ni prišlo do enotnosti, saj sta še naprej delovali t. i. »nova« in »stara« struja. Novostrujarji so še naprej razvijali samostojno organizacijo, predvsem preko ustanavljanja številnih posojilnic in hranilnic. Njihovo glavno podporo so sestavljali mlajši duhovniki, uživali pa so tudi podporo vrha lokalne cerkvene hierarhije, saj se je na njihovo stran postavil tudi novi goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. To se ni spremenilo niti po tem, ko se je Sloga leta 1907 preoblikovala v Slovensko ljudsko stranko za Goriško. Spor med strujama je eskaliral po letu 1908, povod pa je bila Gregorčičeva povezava z italijanskimi liberalci namesto s katoliško usmerjenimi Furlani v goriškem deželnem zboru. To je končno privedlo do preloma med strujama, tako da sta na volitvah leta 1913 nastopili ločeno, Gregorčič pa je bil nato celo izvoljen v veleposestniški kuriji s pomočjo liberalcev.

Stara in nova struja: osebni spor ali idejni konflikt?

Skratka, postavlja se vprašanje, kako lahko konceptualiziramo ta specifičen razvoj na Goriškem. Kako si lahko razlagamo nasprotja med staro- in novostrujarji? Od kod se je napajala opozicija proti Gregorčiču in njegovi politiki? Je pri tem šlo primarno za osebna nasprotja ali za globlje idejno-politične delitve znotraj katoliškega tabora?

Nekatere razlike so že skušali pojasniti tudi z osebnimi nasprotji, s čimer se lahko do določene mere strinjam. Gotovo so predvsem v zadnjem obdobju številni mlajši katoliški politiki Gregorčiču zamerili dolgoletno vztrajanje na čelu stranke. A ne glede na to ne moremo mimo tega, da so razlike bile tudi idejne. Duhovnik David Doktorič je tako npr. ob poskusu posredovanja Ivana Šusteršiča ob razkolu leta 1913 zapisal, da je bilo to posredovanje obsojeno na neuspeh, ker je »šlo za načela in važne razlike v pojmovanju.«

Razlike so torej od vsega začetka bile tudi idejne. Zahteve po idejno-politični diferenciaciji je prvi jasno postavil Anton Mahnič v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. Mahnič je užival podporo predvsem s strani mlajše duhovščine. Kritika mladih ni bila uperjena le proti Gregorčiču osebno, temveč tudi proti njegovi politiki, češ da je nenačelna in nekatoliška. Pojav krekovskega krščansko-socialnega gibanja na Goriškem moramo razumeti kot nadaljevanje in stopnjevanje zahtev po bolj brezkompromisno katoliškem političnem nastopu. Novostrujarje moramo zato razumeti kot nosilce političnega programa, katerega idejne temelje je postavil Mahnič, s katerim so se sami javno identificirali. Tudi Mahnič sam, tedaj že kot škof na Krku, je leta 1912 podprl uredniško politiko novostrujarskega časopisa Novi čas.

Med narodno-katolištvom in ultramontanizmom

Skratka, stara in nova struja predstavljata dva različna tipa katoliškega politične kulture, a globlje gledano so te razlike temeljile na dveh različnih katoliških etosih, tj. skupku vrednot, navad, idealov in načinov delovanja. Naj pojasnim. Notranji razvoj katolištva v drugi polovici 19. stoletju se ni kazal le preko različnih političnih opredelitev, temveč tudi na globlji versko-kulturni ravni. Če je vse do leta 1848 še prevladoval neojožefinski duh, je drugo polovico stoletja zaznamoval vzpon ultramontanističnega katolištva. Sam izraz je sicer nekoliko zavajajoč; ni šlo namreč zgolj za čedalje večjo vlogo papeštva v imaginariju katoliških vernikov; ultramontanizem moramo razumeti kot nov katoliški etos z novimi poudarki na področju verskega življenja ter tudi političnega delovanja. Kot odziv na napredujoči liberalizem so se ultramontanisti zavzemali za neizprosen boj za ohranitev katoliške vere kot temeljne osi družbenega reda in političnih struktur.

Za slovensko katolištvo v drugi polovici 19. stoletja je bila značilna postopna prevlada nove smeri, ki pa vendarle ni ostala brez nasprotovanja. Nasproti so mu stali številni vplivni posamezniki, med katerimi lahko izpostavim npr. ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja ter nekatere duhovnike, kot npr. Andreja Einspielerja na Koroškem in Božidarja Raiča na Štajerskem. Strujo običajno imenujemo liberalno- ali narodno-katoliško. Vprašanje poimenovanja je ključno, saj se dotika prav bistva tega etosa. Je pri njem primarno šlo za narodnostne ali liberalne vrednote? Vse od Dušana Kermavnerja je v slovenskem zgodovinopisju veljalo, da je šlo predvsem za prvo, torej za narodnostne vrednote. S to tezo sem se še nedolgo strinjal tudi sam, a danes o tem nisem več prepričan. Ne moremo namreč zanikati, da so številni predstavniki te smeri zagovarjali tudi druge liberalne vrednote, tudi na področju notranje-cerkvenega ustroja, npr. v smislu ločitve Cerkve in države ter vpeljavo demokratičnih in narodnih načel v delovanje Katoliške cerkve. No, kakorkoli že, dejstvo je, da so narodnostni razlogi za večino verjetno bili bistvenega pomena. Na tej podlagi so nasprotovali slovenski notranji diferenciaciji ter zagovarjali nadaljevanje slogaške politike. Prav (drugačen) odnos do narodnosti je torej predstavljal eno ključnih točk razlikovanja med ultramontanističnim in liberalnim ali narodnim katolištvom na Slovenskem. Prva stran je namreč zagovarjala primat katoliških vrednot. To sicer ne pomeni, da bi bili idejni pobudniki ultramontanistične politike narodno indiferentni. Tudi sami so pozitivno vrednotili narodno identiteto, a ob poudarjanju primata katoliške.

Kranjski in goriški model katoliške politike

Na Kranjskem je liberalna oz. narodno-katoliška struja zašla v krizo konec osemdesetih let 19. stoletja, kar je vodilo do razkola v osrednje-slovenskem kulturno-političnem prostoru, pri čemer so znotraj katoliškega tabora zagovorniki primata narodne identitete na političnem področju doživeli poraz in bili sčasoma povsem marginalizirani. Ta proces je bil na Kranjskem večinoma zaključen v devetdesetih letih, ko se je politično polje tudi formalno razdelilo z nastankom političnih strank. A če je bil postopen zaton narodno-liberalnega katolištva značilen za Kranjsko, so bile razmere v ostalih deželah v marsičem drugačne, tudi na Goriškem, kot smo videli.

Za drugačen razvoj katoliškega gibanja v obmejnih pokrajinah so bila odločilna predvsem drugačna narodnostna razmerja; le-ta so vodila k drugačnim razmerjem politične moči. V razmerah narodne ogroženosti je bil imperativ ohranjanja narodne enotnosti veliko močnejši, pri številnih katoličanih pa so občutki narodne ogroženosti nedvomno vplivali tudi na drugačno dojemanje pomena narodne identitete. To je veljalo za celotno Primorsko, saj Slovenci v nobeni od dežel, ki so sestavljale kronovino Avstrijsko Primorje, niso predstavljali tako izrazite večine prebivalstva kot na Kranjskem. Poleg tega je kurialni volilni sistem dajal prednost socialno močnejši italijanski narodni skupnosti. Zato Slovenci niti na Goriškem, kjer so predstavljali več kot 60 odstotkov prebivalstva, nikoli niso osvojili večine v deželnem zboru.

Ne glede na to je tudi na Primorskem prišlo do poskusov idejno-politične diferenciacije, povezanih s prodorom novih idej znotraj katoliškega tabora. Izvori teh idej so bili različni, veliko preveč preprosto bi bilo, če bi jih opisali zgolj kot vpliv prišlekov s Kranjske, kot lahko pogosto najdemo zapisano v staro-strujarski publicistiki. Dejstvo namreč je, da so izhajali tudi iz lokalnega okolja, pri čemer so nekateri Goričani imeli vse-slovenski vpliv, zlasti Anton Mahnič kot vodilni ideolog ultramontanistično smeri. Obenem pa je res, da se je bil razvoj idejno-politične diferenciacije na Kranjskem vsekakor vpliven. Od tam so se tovrstne zamisli širile predvsem prek krščansko-socialnega programa, kakršnega je po zgledu avstrijskih katoliških socialnih teoretikov oblikoval Janez Evangelist Krek.

Sklep

Politična delitev, ki se je tako vzpostavila na Goriškem, je potekala med dvema taboroma: na eni strani so stali predstavniki (starejše) narodno- oz. liberalno-katoliške usmeritve, ki so dolgo vztrajali pri slogaškem programu, na drugi strani pa ultramontanistični ali krščansko-socialni katoličani, ki so zagovarjali samostojen katoliški politični nastop. Na Goriškem so njihova prizadevanja rodila še največ uspeha izmed vseh dežel Avstrijskega Primorja, saj je konec stoletja tu prišlo do opustitve slogaške politike. Ne glede na to pa so se nasprotja znotraj katoliškega tabora nadaljevala in eskalirala še na predvečer izbruha prve svetovne vojne.

Razmere na Goriškem so se torej bistveno razlikovale od osrednje-slovenskega prostora. Te posebnosti moramo razumeti kot posledico močnejše prisotnosti narodno-katoliške tradicije, ki je bila na Kranjskem že od konca osemdesetih let 19. stoletja potisnjena na obrobje. Na Goriškem pa je ohranila večjo moč, pri čemer je bil Anton Gregorčič njen najpomembnejši predstavnik. Kljub krizi pred izbruhom prve svetovne vojne je v času italijanske oblasti ponovno prevladala, saj so nove okoliščine zahtevale enoten politični nastop. Na ta način vse do danes predstavlja najpomembnejše tradicijsko jedro v številnih pogledih specifičnega katoliškega etosa na Primorskem.