Krožek Anton Gregorčič iz Gorice in Združenje za Vrednote slovenske osamosvojitev VSO – Severna Primorska v sodelovanju z Občino Kobarid, Svetom slovenskih organizacij, stranko Slovenska skupnost, Zvezo slovenske katoliške prosvete in Slovensko prosveto sta v Kobaridu na Trgu Svobode priredila obeležitev spomina na časnikarja in politika Andreja Slavka Uršiča. Dogodek je potekal v petek, 28. avgusta, ob 18. uri pri spominski plošči, ki je postavljena na pročelju Jeronove domačije v Kobaridu.

V imenu družine Andreja Slavka Uršiča je spregovoril nečak Marko Uršič iz Vidma. Njegov govor v celoti objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani!
Po poslušanju vaših strokovnih govorov lahko le poskusim nekaj dodati, pri čemer se opiram na svoje otroške  spomine. Opravičujem se za svojo slovenščino, ki je ne govorim vsak dan.
Že sem imel priložnost biti priča tihi in pretresljivi bolečini moje babice Amalije, ki sem jo vedno našel zaprto v njeni
sobi doma. Tragedije spreminjajo življenja. Kako naj pozabim dekle Andreja Slavka, pianistko Silvo Hrasovec. Zame je bila teta Silva: za vedno je živela kot vdova.
Kaj naj povem o sebi?
Rojen v Vidmu/Videmu, ker je moj oče po ugrabitvi in koncu angloameriške uprave zavrnil totalitarni režim in emigriral v Italijo. Od sedmih bratov in sester si je le njemu uspelo ustvariti družino. Tudi moja mama je bila iz Kobarida in doma smo govorili slovensko, oziroma kobariško.
Moja otroška leta niso bila lahka: povojne geopolitične napetosti so spodkopale celo otroško nedolžnost. V Italiji
sem bil “Slovan”, in ko sem prišel na počitnice v Kobarid, sem bil pogosto “Lah”.
Na srečo je zgodovina sledila pozitivni dinamiki in nam dala samostojno Slovenijo in prvo nadnacionalno državo v
zgodovini: Evropo. V tem procesu napredka vidim zapuščino mnogih svobodnih in skladnih ljudi, tako kot je bil moj stric Slavko.
Iz spoštovanja in ljubezni do svojih korenin sem si prizadeval ohraniti premoženje, ki sem ga podedoval tukaj v
Kobaridu, širil poznanstva z domačini in se ponovno povezoval s prijatelji iz otroštva. Večkrat sem poskušal tudi zaprositi za slovensko državljanstvo, a žal zaman.
Ugrabitev strica Slavka je bila resnično kruta. V zvezi s tem zaključujem s pogovorom, ki sem ga imel med gorskim
pohodom s profesionalnim gasilcem in potapljačem. Vprašal sem ga: “Sandro, zakaj tako pogosto tvegaš tvoje
življenje, da bi iz globin povlekel trupla?” Takoj je odgovoril. “Pomembno je, da to storimo za njihove svojce. Le vrnitev trupel, z vso njihovo dramo, nam pomaga predelati žalost.”

Hvala vsem za vašo prisotnost

Marko Uršič, nečak Andreja Slavka Uršiča