Anton Gregorčič: politično udejstvovanje v deželnem zboru

Uvod

Politično delovanje Antona Gregorčiča je težko razumeti skozi običajne ideološke in narodne kategorije. Ni bil ne dosleden liberalec, ne klerikalec, niti politični katolik v Mahničevem pomenu besede, še manj pa zagovornik izključujočega nacionalizma. Njegovo politično delovanje se na prvi pogled kaže kot niz protislovij, vendar je bilo ob natančnejšem pogledu vselej usmerjeno k doseganju konkretnih ciljev. Prav zato ga lahko opredelimo kot izrazitega političnega pragmatika.

Za razumevanje njegove politične poti je zato treba kot prvo razumeti njegovo osebnost, njegov način delovanja in njegov odnos do oblasti.  V tem pogledu je verjetno najbolj smiselno izhajati iz sodb njegovih sodobnikov, ki so bili hkrati njegovi sodelavci in politični nasprotniki. V tem oziru sta posebej dragoceni oceni Andreja Gabrščka in Antona Breclja, ki sta ga dobro poznala, oba kot politična sopotnika in obenem tudi nasprotnika.

Andrej Gabršček je bil skoraj desetletje Gregorčičev tesni politični sodelavec. Po razkolu leta 1899 pa je postal eden vodilnih predstavnikov liberalne Narodno napredne stranke in s tem tudi eden njegovih najostrejših kritikov. Kljub temu je leta 1932 v svojem delu Goriški Slovenci[1], le nekaj let po Gregorčičevi smrti, zapisal znamenito oceno: Ni bil mož svetovnega formata, pač pa marljiva čebelica, ki je nosila narodu medu in voska za vsakdanjo potrebo. Ta metafora zelo dobro povzema bistvo Gregorčičevega političnega delovanja. Gregorčič ni bil velik ideolog, kakršen je bil denimo Anton Mahnič, niti ni gradil obsežnih političnih teorij. Bil pa je izjemen organizator, povezovalec in predvsem človek institucij, ki jih je znal ustvarjati, razvijati in usmerjati.

Gabrščkova podoba čebele, ki narodu prinaša med, ni naključna. Med simbolizira neposredne koristi, ki jih politika prinaša ljudem: boljše prometne povezave, šole, gospodarske ustanove, zadruge, politične pravice in večjo narodno enakopravnost. Toda čebela ne prinaša le medu, temveč tudi vosek. Iz voska nastaja satovje, brez katerega ni panja, brez panja pa ni ne medu ne prihodnosti čebelje družine. Vosek tako simbolizira ustanove, organizacije, gospodarske in kulturne strukture, ki omogočajo dolgoročni razvoj skupnosti. S to metaforo je Gabršček Gregorčiču pravzaprav priznal vlogo enega ključnih graditeljev institucionalnih temeljev slovenskega narodnega vzpona na Goriškem, kar je nedvomno ključ za razumevanje njegovega političnega dela. Takšna ocena je obenem še posebej pomenljiva zato, ker jo je izrekel njegov dolgoletni politični nasprotnik, s katerim sta bila od leta 1898 v zelo zaostrenih odnosih.

Drugo pomembno oceno Gregorčičeve osebnosti je podal Anton Brecelj, zdravnik in predstavnik mlajše, socialno usmerjene generacije katoliškega tabora (novostrujarji), ki je dobro poznal politične razmere na Goriškem v desetletju pred prvo svetovno vojno. Njegova sodba je psihološko izredno prodorna: Dr. Gregorčič je bil krepka, prav gosposka osebnost, ki ni dovolil, da bi mu kdo zrastel čez gležnje, tem manj do kolen; on je hotel biti v tem delokrogu neomejen gospodar, ki je želel imeti okoli sebe čim več vdanih pomočnikov, a nobenega vrstnika. [2] To oceno je izrekel predstavnik mlajše generacije, ki ni sprejemala Gregorčičevega načina vodenja in ki je leta 1913 odločilno prispevala k njegovemu političnemu porazu v okviru Slovenske ljudske stranke, kar pa ni Gregorčiču preprečilo izvolitev v deželni zbor po veleposestniški kuriji s pomočjo Gabrškove liberalne struje, kar spet marsikaj pove o Gregorčičevem odnosu do politike. Brecljeva sodba opozarja na drugo ključnih značilnost Gregorčičevega političnega delovanja: izredno koncentracijo politične moči v lastnih rokah.

Čeprav je deloval v okviru različnih organizacij – najprej Sloge, pozneje Slovenske ljudske stranke – je najpomembnejše politične povezave praviloma vzdrževal osebno. Prav on je vodil pogovore z deželnim glavarjem, Coroninijem prej, Luigijem Pajerjem de Monrivo kasneje, vzdrževal stike z goriško nadškofijo, gradil zavezništva z vplivnimi predstavniki plemstva, zlasti z Alfredom Coroninijem, a tudi z industrijskimi gospodarskimi krogi, med katerimi so pomembno mesto zasedali Ritterji. Hkrati je bil glavni posrednik med goriškimi Slovenci in dunajskimi vladnimi krogi ter eden ključnih goriških sogovornikov z vodstvom Slovenske ljudske stranke.

V tej luči postaja razumljivo, zakaj je iz goriškega političnega prostora sistematično skušal izriniti vse tekmece, od Josipa Tonklija in Antona Mahniča, do Henrika Tume, kot tudi Faiduttija (to do leta 1913), saj so mu bili konkurenti za vodilni položaj. V tem prizadevanju je bil skrajno ciničen. Zato ne preseneča, da je brez večjih težav s pomočjo Gabrščka onemogočil politični nastop Janeza Evangelista Kreka v Šempetru 26. junija 1896, ki so ga organizirali pristaši blizu Primorskega lista in da je kasneje sam organiziral obisk v Gorico Karla Luegerja, voditelja avstrijskih krščanskih socialcev. Sporočilo je jasno: Gregorčič je želel ostati nesporni voditelj in gospodar goriškega političnega prostora vmešavanja drugih političnih sil v Goriški prostor ni dovolil.

Skratka Anton Gregorčič ni bil torej normalen predstavnik politične organizacije, ampak je bil on sam kompleksna ekonomska, medijska in politična organizacija, osrednje vozlišče sistema političnih, cerkvenih, gospodarskih in družbenih povezav, ki mu drugi niso prišli do živega. Mnogi pomembni procesi na Goriškem so bili namreč odvisni od njegovih osebnih odnosov, njegove sposobnosti posredovanja v sporih tretjih in njegovih političnih izbir. Prav zaradi tega je desetletja uspešno vodil politiko sporazumevanja z različnimi političnimi subjekti, od plemičev do krščanskih socialcev, do italijanskih liberalcev in je s pomočjo te mreže odnosov, ki so presegali politične, ideološke, narodne in generacijske logike, zagotovil sebi politično težo, ki je bila predpogoj za politično delovanje.

Ta prednost pa je bila hkrati tudi njegova slabost. Ker je bilo odločanje močno vezano na njegovo osebnost, je težko dopuščal oblikovanje samostojnih političnih avtoritet znotraj lastnega tabora. Zanimivo je tudi, da je bil Gregorčič pripravljen sodelovati z zelo različnimi ljudmi, neglede na stare spore. Če je presodil, da to koristi njegovim političnim ciljem je spore prerastel, ni pa bil pripravljen deliti vodilnega položaja, razen če je uvidel, da drugače ne gre. V tem smislu lahko govorimo o izrazito personaliziranem in deloma avtoritarnem načinu vodenja.

Gregorčiča torej ne moremo opredelili enostavno kot političnega oportunista, človeka, ki išče oblast za oblast. Res njegovo delovanje je na prvi pogled videti nedosledno, a srednjeročno gledano je presenetljivo koherentno in učinkovito. V svoji politični karieri mu je uspelo uresničiti večino ključnih narodnih ciljev, ki jih je zagovarjal že na začetku svoje politične poti, ko je s Franom Erjavcem in Simonom Gregorčičem sanjal o političnem uveljavljanju Slovencev v goriškem mestu in na podeželju. Gregorčiča zato ni smiselno presojati predvsem skozi prizmo njegovih političnih zavezništev, sporov ali taktičnih kompromisov. Njegovo delovanje ni izhajalo iz zvestobe eni sami ideološki doktrini, temveč iz prizadevanja za doseganje konkretnih narodnih, družbenih in razvojnih ciljev. Če želimo razumeti njegovo mesto v zgodovini, ga moramo ocenjevati predvsem po rezultatih njegove politike, ki so med letoma 1890 in 1914 vidno preoblikovali položaj Slovencev na Goriškem ter prispevali k splošnemu razvoju dežele.

Gre za obdobje, ki ga lahko brez pretiravanja označimo za zlato dobo Gorice. Mesto in dežela sta doživljala splošno gospodarsko, družbeno in politično rast, ki je korenito spremenila položaj slovenskega prebivalstva. V tem času so goriški Slovenci iz narodno prebujene skupnosti postopoma prerasli v politično in gospodarsko organiziran narod. Prav v času Gregorčičevega političnega vodstva sta se med Slovenci oblikovali dve moderni politični organizaciji – liberalna in katoliška. Katoliški tabor je pod njegovim vplivom postopoma presegel okvire stare čitalniške politike in Slogo preoblikoval v sodobno množično politično organizacijo, ki se je pozneje razvila v Slovensko ljudsko stranko. S tem so Slovenci na Goriškem stopili v obdobje moderne strankarske politike. Pomemben napredek je bil dosežen tudi na področju šolstva, ki mu je Gregorčič posvečal posebno pozornost. V Gorici sta ponovno začela delovati državno moško in žensko učiteljišče, začela je delovati tudi cesarska kraljeva gimnazija, razvijala pa se je tudi mreža javnih in zasebnih slovenskih šol. To je bil izjemen dosežek, saj se je šolska mreža razvijala kljub močnemu nasprotovanju dela italijanskih liberalnih krogov, ki so v širjenju slovenskega šolstva videli grožnjo svojemu političnemu vplivu v mestu. Obenem so se krepile tudi gospodarske in finančne ustanove slovenskega prebivalstva. Gregorčič je ustanovil Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev (poznejšo Zadružno zvezo), leta 1899 ustanovil Centralno posojilnico in podprl nastajanje krajevnih posojilnic po Raiffeisnovem zadružnem modelu, ki so slovensko bančno poslovanje še razširile in slovenskemu prebivalstvu omogočale večjo gospodarsko samostojnost. V širšem pogledu velja tudi poudariti razvojni pospešek, ki sta predstavljali tudi vipavska in bohinjska železnica, ki sta Gorico tesneje povezali z njenim zaledjem ter odprli nove možnosti za trgovino, promet in gospodarski razvoj.

V istem obdobju se je postopoma izboljševal tudi družbeni položaj Slovencev. V upravi, sodstvu in drugih javnih službah je naraščalo število slovenskih uradnikov, slovenščina pa se je vse bolj uveljavljala v sodnih postopkih, zemljiški knjigi in upravnem poslovanju. Slovenski zdravniki, pravniki in drugi izobraženci so prevzemali pomembne položaje v javnem življenju, italijanske politične elite pa so bile vse pogosteje prisiljene iskati sporazume s slovenskimi predstavniki pri upravljanju dežele. Mesto se je tudi fizično širilo, pridobivalo nove javne zgradbe in prometne povezave ter postajalo eno najpomembnejših gospodarskih in kulturnih središč habsburškega Primorja. Mnoge pridobitve tega obdobja so neposredno koristile slovenskemu prebivalstvu, veliko pa jih je prispevalo k splošnemu napredku celotne dežele, v kateri so skupaj živeli Slovenci, Italijani in Furlani.

Prav zato lahko Gregorčičevo obdobje razumemo kot čas, ko se je slovensko narodno gibanje na Goriškem iz obrambne in pretežno kulturne dejavnosti preobrazilo v politično, gospodarsko in družbeno silo, sposobno dejavno sooblikovati razvoj celotne dežele. Nazoren pokazatelj teh sprememb je ljudsko štetje. Če je bilo leta 1900 v mestu Gorica evidentiranih 4.754 Slovencev, jih je leta 1910 kot domači jezik slovenščino navedlo že 10.790. Ta rast ni bila zgolj posledica naravnega prirastka, temveč tudi posledica družbene, kulturne in gospodarske krepitve slovenskega prebivalstva.

Še eno lastnost Antona Gregorčiča so izpostavili njegovi sodobniki, ki nam lahko pomaga razumeti njegove politične strategije. Engelbert Besednjak, ki je kot mlad politik Gregorčiča bliže spoznal kot član Izrednega pokrajinskega odbora leta 1921 je v pogrebnem nagovoru leta 1925 evidentiral še eno značajsko potezo in sicer: Ko pa je spoznal, da so njegove moči omejene in da je nasportinik močnejši, tedaj se je znal čudovito prilagoditi položaju. Bil je gibek, skrajno previden, hiter, doprinesel je tudi kako žrtev, da se obvaruje večje škode. [3] Skratka izreden strateg, kar mu je očitno omogočilo, da je več kot tri desetletja ostal v samem središču političnega življenja Goriške. Spremenili so se volilni sistemi, spremenile so se okoliščine, spremenila se je celo država, Gregorčič pa je ostal na svojem mestu.

Verjetno je prav zaradi teh lastnosti užival veliko spoštovanje tudi zunaj lastnega političnega kroga. To potrjuje njegov pogreb leta 1925, v času, ko je bil fašizem že trdno zasidran na oblasti. Od njega se niso poslovili le Slovenci, temveč tudi številni Italijani, med njimi goriški župan Bombig. Na dan pogreba so bile trgovine zaprte, kar ni bilo zgolj izraz spoštovanja do pokojnika, temveč tudi simbolično priznanje človeku, ki je desetletja pomembno sooblikoval politično, gospodarsko in družbeno življenje Goriške. Takšen odziv javnosti priča o izjemnem ugledu, ki ga je Gregorčič užival med sodobniki. To je še toliko bolj pomenljivo, če upoštevamo, da je bil v času svojega političnega delovanja pogosto tarča ostrih kritik tako slovenskih kot italijanskih nasprotnikov.

Delovanje v deželnem zboru

Politično delovanje Antona Gregorčiča v goriškem deželnem zboru predstavlja eno najdaljših in najvplivnejših političnih karier v zgodovini slovenskega narodnega gibanja na Primorskem. Med letoma 1885 in 1918 je bil, z izjemo krajšega obdobja po odstopu leta 1889, skoraj neprekinjeno navzoč v osrednji deželni politični instituciji. Njegova politična pot je tako zajela celotno obdobje od pozne čitalniške dobe do nastanka moderne množične politike ob uvedbi splošne volilne pravice.

Posebnost Gregorčičevega političnega delovanja ni bila zgolj njegova dolgotrajna navzočnost v deželnem zboru, temveč predvsem sposobnost povezovanja zelo različnih družbenih in političnih sil v korist grajenja dolgoročnega nacionalnega programa. V različnih obdobjih je znal sodelovati z duhovščino, plemstvom, liberalnimi krogi, državnimi uradniki, z delom italijanske politične elite.  Prav zaradi te sposobnosti povezovanja in iskanja zavezništev je Gregorčič uspel ohraniti vodilni položaj v goriški politiki več kot četrt stoletja, čeprav se je v tem času večkrat znašel v ostrih sporih s svojimi najbližjimi sodelavci in političnimi somišljeniki. Njegova politična moč ni izvirala zgolj iz osebne avtoritete, temveč tudi iz sposobnosti, da je slovensko narodno vprašanje povezal s širšim ekonomskim in socialnim razvojem dežele ter ga predstavil kot skupni interes različnih družbenih skupin.

Začnimo torej s pregledom njegovih izvolitev v deželni zbor, ki prikazuje razvoj politične poti človeka, ki je odločilno zaznamoval preobrazbo goriških Slovencev iz narodno prebujene skupnosti v politično organiziran narod.

 

Leto	Datum	Kurija	Rezultat
1885	17.10.1885	Slovenskega veleposestva	Izvoljen po odstopu Frana Povšeta,
1889	25.06.1889	Kmečka	63 glasov, izvoljen sodni okraj Tolmin, Bovec, Cerkno, Kobarid
1889	6.11.1889		ODSTOPI
1890	30.08.1890	Kmečka	Nadomestne volitve 64 glasov, ponovno izvoljen
1895	16.09.1895	Kmečka	Izvoljen
1901	05.12.1901	Kmečka	Izvoljen
1908	04.03.1908	Splošna	Izvoljen
1909	10.10.1909	Splošna	Izvoljen kot kandidat SLS Glavarstvo Tolminsko
1913	10.08.1913	Veleposestniška	Izvoljen po porazu v kmečki kuriji
1921	23.12.1921	Izredni pokrajinski zbor

1885–1889: Vstop v deželni zbor in vzpon novega slovenskega voditelja

 

Gregorčič je v deželni zbor vstopil kot naslednik Frana Povšeta. V tem obdobju se je uveljavil kot izjemno dejaven poslanec, ki je posegal predvsem na področje financ, šolstva in narodnih vprašanj. Hkrati je začel postopoma izpodrivati Josipa Tonklija kot osrednjo politično osebnost slovenskega tabora.  Njegovo delovanje je bilo še močno povezano z logiko narodnega prebujanja, ki ga je označevalo izjemno prijateljstvo s Simonom Gregorčičem in Franom Erjavcem. V ospredju so bili obramba slovenskega jezika, krepitev slovenskih ustanov in organiziranje narodnega gibanja predvsem v mestu.

1889–1895: Prevzem vodstva Sloge in prehod od narodnega gibanja k organizirani politiki

Spor z dotedanjim voditeljem goriških Slovencev dr. Josipom Tonklijem pomeni začetek Gregorčičevega vzpona v vrh slovenske politike na Goriškem. V tem konfliktu so se jasno pokazale lastnosti, ki bodo zaznamovale njegovo celotno politično kariero: izjemna delavnost, politična preračunljivost, organizacijska sposobnost in izrazit občutek za pomen javnega mnenja. Gregorčič je zgodaj razumel, da moderna politika ne temelji več zgolj na društvih in govorih v deželnem zboru, temveč tudi na vplivu tiska. Zato je vprašanje časopisa Soča postalo osrednje vprašanje boja za vodstvo slovenskega tabora. Do leta 1889 sta politično usmeritev Soče oblikovala Gregorčič in njen urednik Andrej Gabršček. Po deželnozborskih volitvah leta 1889 pa je prišlo do ostrega spora med Gregorčičem in Tonklijevim krogom. Lastniki Soče so 31. oktobra 1889 odvzeli uredništvo Gabrščku in list postavili pod vpliv Tonklija ter Antona Mahniča. Gregorčič in Gabršček sta na to odgovorila z ustanovitvijo Nove Soče, ki je začela izhajati kot glasilo Gregorčičeve politične skupine. Boj za Sočo tako ni bil zgolj časnikarski spor, ampak boj za politično vodstvo goriških Slovencev. Ustanovitev Nove Soče je pokazala Gregorčičevo sposobnost, da politični poraz spremeni v izhodišče za nadaljnji vzpon. Nekaj dni pozneje je sicer protestno odstopil iz deželnega zbora, vendar se ni umaknil iz politike. Nasprotno, že na nadomestnih volitvah leta 1890 je ponovno dobil mandat, kmalu zatem pa prevzel vodstvo Sloge in postal nesporni voditelj goriških Slovencev.

1895–1901: Vrhunec politične moči in politika narodnega pragmatizma

Obdobje med letoma 1895 in 1901 predstavlja vrhunec Gregorčičeve politične kariere v goriškem deželnem zboru. V teh letih ni bil več zgolj eden izmed slovenskih poslancev, temveč eden ključnih oblikovalcev deželne politike. Leta 1895 je postal namestnik deželnega glavarja, hkrati pa je deloval v deželnem odboru, finančnem odboru in drugih pomembnih telesih deželnega zbora. Njegov politični vpliv je segal daleč prek slovenskega tabora, saj je postal eden osrednjih sogovornikov tako deželnih oblasti kot dunajske vlade.V tem obdobju je Gregorčič dokončno opustil logiko izključnega narodnega boja, ki je zaznamovala osemdeseta leta 19. stoletja. Iz parlamentarnih izkušenj je spoznal, da Slovenci na Goriškem kljub številčni premoči ne morejo uresničiti svojih ciljev brez zaveznikov med italijanskimi političnimi in plemiškimi krogi. Zato je postopoma oblikoval strategijo sporazumevanja, ki je temeljila na sodelovanju z vplivnimi osebnostmi, predvsem z grofom Alfredom Coroninijem, pozneje pa tudi z delom italijanskih liberalcev. Ta politika mu je prinesla številne kritike, vendar tudi konkretne rezultate. Prav v tem obdobju pa se je začel spreminjati tudi njegov položaj znotraj slovenskega političnega tabora. Leta 1897 je na goriški nadškofijski sedež prišel Jakob Missia, ena najvplivnejših osebnosti slovenske Cerkve tistega časa, poznejši kardinal in tajnik stalnega odbora avstrijskega episkopata. Missia ni bil zgolj cerkveni dostojanstvenik, temveč pomemben dejavnik pri oblikovanju politične usmeritve katoliškega gibanja v avstrijski monarhiji. Njegov prihod je pomenil začetek postopnega poenotenja katoliškega tabora na Goriškem.

Gregorčič je do tedaj vztrajal pri slogaški politiki, ki je skušala povezovati ljudi različnih nazorov in političnih usmeritev. Zato je dolgo sodeloval z Andrejem Gabrščkom in Henrikom Tumo, čeprav sta se njuni politični predstavi vse bolj oddaljevali od katoliškega tabora. Missia je takšno povezavo razumel kot dolgoročno nevzdržno. Čeprav ni neposrednih dokazov, da bi nadškof Gregorčiču ukazal prekinitev sodelovanja z Gabrščkom, je njegova avtoriteta pomembno vplivala na razvoj dogodkov. Gregorčič je po Missijevem prihodu postal bistveno previdnejši, začel se je oddaljevati od Gabrščkovega kroga in postopoma opuščati model široke slogaške koalicije.

Razkol je dozorel leta 1899. Takrat je prišlo do dokončnega preloma med Gregorčičem na eni ter Gabrščkom in Tumo na drugi strani. Gregorčič je kupil lastno tiskarno in začel izdajati časopis Gorica, s čimer se je osvobodil odvisnosti od Gabrščkove Soče. Hkrati se je začel vse tesneje opirati na katoliški tabor in na mlado generacijo krščanskih socialcev. Pri tem je ohranil svojo pragmatično politično držo, vendar jo je odslej umeščal v okvir katoliškega političnega gibanja.

Pomembno je poudariti, da Gregorčič ni postal politični katolik v Mahničevem smislu besede. Nikoli ni sprejel strogega ideološkega modela, ki bi politiko podrejal verskim načelom. Sprejel pa je politično realnost, da je katoliški tabor zaradi svojega organizacijskega potenciala in podpore nadškofije postal najmočnejša opora slovenskega narodnega gibanja. Zato se je povezal s krščanskimi socialci in postopoma pripravil preobrazbo Sloge v moderno katoliško politično organizacijo, iz katere bo po letu 1907 nastala Slovenska ljudska stranka.

Na ta način je Gregorčič tudi po razhodu z Gabrščkom ohranil vodilni položaj med goriškimi Slovenci. Če je bil njegov prvi veliki politični uspeh zmaga nad Tonklijem, je bila njegova druga velika politična zmaga sposobnost, da je po razkolu leta 1899 obdržal podporo večine slovenskega katoliškega tabora in se prilagodil novim razmeram, ki jih je soustvarjal nadškof Missia. Prav ta sposobnost prilagajanja političnim okoliščinam, ne da bi se odpovedal temeljnim narodnim ciljem, ostaja ena najznačilnejših potez njegovega političnega delovanja.

1901–1908: Razkol s slovenskimi liberalci in sporazum z italijanskimi liberalnimi krogi

Obdobje po letu 1901 pomeni enega najpomembnejših prelomov v Gregorčičevi politični karieri. Če je v devetdesetih letih še poskušal ohranjati široko slogaško povezavo med različnimi tokovi slovenskega narodnega gibanja, je po dokončnem razhodu z Andrejem Gabrščkom in Henrikom Tumo stopil na čelo jasno oblikovanega katoliško-narodnega tabora. Na drugi strani se je oblikovala Narodno napredna stranka, ki je združila liberalni del slovenskega političnega prostora. S tem se je končalo obdobje enotne slovenske politike na Goriškem, ki jo je Gregorčič desetletje prej še uspešno poosebljal. Toda prav v tem času se najbolj jasno pokaže ena od osrednjih značilnosti njegovega političnega delovanja: prepričanje, da narodnih ciljev ni mogoče doseči zgolj z nepopustljivo konfrontacijo. Medtem ko sta Tuma in Gabršček vse bolj zagovarjala politiko ostrega narodnega ločevanja ter neposrednega spopada z italijanskim političnim taborom, je Gregorčič vztrajal pri iskanju dogovorov tam, kjer so ti lahko prinesli konkretne koristi za Slovence. Njegovo politično vodilo ni bilo vprašanje, kdo je ideološko najbližji, temveč kdo lahko pomaga pri uresničevanju slovenskih interesov. Najbolj izrazit primer takšne politike je bilo njegovo sodelovanje z deželnim glavarjem Luigijem Pajerjem. Čeprav je bil Pajer eden vodilnih predstavnikov italijanskega političnega tabora, sta oba postopoma oblikovala odnos medsebojnega zaupanja. Po pričevanju sodobnikov naj bi se že konec leta 1900 med njima vzpostavil nekakšen neuraden sporazum, ki je trajal vse do Pajerjeve smrti. Pajer je ostal deželni glavar, Gregorčič pa njegov namestnik in glavni predstavnik slovenskega političnega tabora. Takšna povezava je zmanjšala narodnostne napetosti v deželnem zboru in omogočila reševanje številnih praktičnih vprašanj, od šolstva in železnic do gospodarskih projektov in zaposlovanja slovenskih uradnikov.Prav v luči tega sodelovanja je treba razumeti tudi znamenite državnozborske volitve leta 1901, na katerih se je Gregorčič pomeril s Henrikom Tumo. Volitve so bile izjemno tesne in Gregorčič je zmagal le z majhno razliko. Že sodobniki so opozarjali, da mu je pri zmagi pomembno pomagalo glasovanje dela italijanskih volivcev. Po vsej verjetnosti je k temu odločilno prispeval prav Pajerjev vpliv. Za italijanski liberalni tabor je bil Gregorčič kljub narodnim zahtevam predvidljivejši in bolj sprejemljiv sogovornik kot Tuma, ki je zagovarjal veliko ostrejšo in bolj konfliktno politiko. Italijanski glasovi zato niso pomenili podpore slovenskemu narodnemu programu kot takemu, temveč podporo politiku, s katerim je bilo mogoče sklepati sporazume in ohranjati politično stabilnost v deželi.

Tumov poraz je imel daljnosežne posledice. Potrdil je Gregorčičev položaj vodilnega slovenskega politika na Goriškem in pokazal, da je njegova mreža političnih povezav segala precej širše od slovenskega narodnega tabora. Hkrati pa je med liberalci okrepil prepričanje, da Gregorčič preveč popušča italijanskim političnim krogom. Gabrščkova Soča ga je zaradi sodelovanja s Pajerjem ostro napadala, medtem ko je Gregorčičev časopis Gorica branil politiko sporazumevanja kot edino realistično pot za doseganje narodnih ciljev.

Če pogledamo rezultate tega obdobja, je težko spregledati, da je Gregorčičeva strategija prinašala oprijemljive uspehe. Slovenci so širili svoj vpliv v šolstvu, upravi in gospodarstvu, napredovali so veliki infrastrukturni projekti, izboljševal se je položaj slovenščine v javnem življenju, italijanski politični voditelji pa so morali vse pogosteje upoštevati slovenske zahteve. Gregorčič je zato vztrajal pri prepričanju, da je mogoče več doseči za pogajalsko mizo kot v simboličnih narodnih spopadih. V tem pogledu je njegovo sodelovanje s Pajerjem predstavljalo vrhunec njegove politične filozofije: narodnih interesov ni razumel kot razlog za izolacijo, temveč kot cilj, za katerega je treba poiskati tudi zaveznike zunaj lastnega političnega tabora.

Prav zaradi te politike je ostal najvplivnejši slovenski politik na Goriškem vse do začetka novega stoletja. Hkrati pa je prav ta politika postavila temelje poznejšim sporom z mlajšo generacijo slovenskih politikov, ki je vse težje sprejemala kompromise z italijanskimi liberalnimi krogi in je zahtevala bolj jasno ideološko ter narodno profilirano politiko. To nas že vodi v naslednje obdobje, ko se bo Gregorčič moral soočiti z izzivi množične politike in z notranjimi spremembami v Slovenski ljudski stranki.

1908–1913: Prehod iz Sloge v Slovensko ljudsko stranko in kriza starega vodstva

Uvedba splošne moške volilne pravice za državni zbor leta 1907 je korenito spremenila politični prostor habsburške monarhije. Sistem, ki je desetletja temeljil na kurijah, vplivu lokalnih veljakov, osebnih povezavah in političnem posredništvu, se je začel umikati množični politiki. Gregorčič je spremembe pravočasno zaznal in jih skušal obvladati. Prav pod njegovim vodstvom je prišlo do dokončne preobrazbe stare Sloge v Slovensko ljudsko stranko za Goriško, ki je postala moderna politična organizacija z jasno mrežo društev, zadrug, časopisov in lokalnih odborov. Če je bila Sloga še organizacija narodnih veljakov, je morala SLS postati stranka množic.

Toda prav v tem trenutku so se začele kazati tudi meje Gregorčičevega političnega modela. Njegova moč je desetletja temeljila na osebni avtoriteti, na neposrednih stikih z deželnimi oblastmi, dunajsko vlado, nadškofijo, plemstvom in gospodarskimi krogi. Bil je politik dogovarjanja, kompromisov in osebnega vpliva. Nova generacija politikov pa je od politike pričakovala večjo ideološko jasnost, močnejšo organizacijsko disciplino in širšo vključenost članstva v odločanje. Mlajši krščanski socialci so vse manj sprejemali model, v katerem je večina odločitev izhajala iz ozkega kroga okoli Gregorčiča.

Dodatne težave je povzročila tudi politična kriza v deželnem zboru. Na deželnih volitvah marca 1908 je bil Gregorčič izvoljen v splošni kuriji, vendar politična razmerja niso omogočila stabilnega delovanja deželnega zbora. Narodnostni spori med slovenskim in italijanskim taborom so postajali vse ostrejši, zato je bil deželni zbor kmalu razpuščen. Nove volitve so sledile oktobra 1909, ko je bil Gregorčič ponovno izvoljen, tokrat že kot kandidat Slovenske ljudske stranke. Čeprav je ohranil položaj enega vodilnih slovenskih politikov, je bilo jasno, da politične razmere niso več enake kot v času njegovega sodelovanja s Pajerjem de Monrivo. Po Pajerjevi smrti leta 1912 je izginil tudi najpomembnejši italijanski sogovornik, s katerim je Gregorčič več kot desetletje gradil politiko sporazumevanja.

Prav v teh letih so se začeli kazati tudi notranji premiki v katoliškem taboru. Mlajša generacija, ki je politično dozorevala v okviru krščanskosocialnega gibanja in SLS, je vse težje sprejemala Gregorčičev avtoritarni način vodenja. Besede Antona Breclja, da je Gregorčič želel imeti okoli sebe čim več vdanih pomočnikov, ne pa vrstnikov, so bile zapisane prav iz izkušnje te generacije. Mladi politiki so želeli več vpliva na odločanje, medtem ko je Gregorčič ostajal prepričan, da lahko zapleteno politično ravnotežje na Goriškem obvladuje le izkušen in centraliziran vodstveni krog.

1913–1918: Poraz stare struje in zadnja leta v deželnem zboru

Vrhunec teh napetosti so predstavljale deželne volitve leta 1913. Tedaj se je pokazalo, da se je politična teža znotraj Slovenske ljudske stranke dokončno premaknila k mlajši generaciji. Gregorčič je kot predstavnik tako imenovane stare struje kandidiral v kmečki kuriji, kjer je desetletja gradil svoj politični vpliv, vendar je doživel poraz. Prejel je le 214 glasov in ni bil izvoljen. To ni bil le osebni neuspeh, temveč simbolni konec obdobja, v katerem je skoraj četrt stoletja neprekinjeno določal smer slovenske politike na Goriškem.

Toda tudi ta poraz kaže eno izmed značilnosti njegove politične kariere. Gregorčič ni izginil s političnega prizorišča. Njegovi privrženci so mu omogočili kandidaturo v veleposestniški kuriji, kjer je bil 10. avgusta 1913 izvoljen v deželni zbor. Gregorčič je namreč ohranil dovolj ugleda med različnimi krogi slovenskega političnega življenja, da je bil kmalu zatem izvoljen v veleposestniški kuriji. Andrej Gabršček v svojih spominih celo navaja, da je pri tej kandidaturi sodeloval oziroma jo podprl, vendar drugi viri ne omogočajo, da bi Gabrščka označili za edinega ali odločilnega pobudnika njegove izvolitve. Zanimivo je, da je bila veleposestniška kurija ena najmanjših in najbolj elitnih volilnih skupin. V njej niso odločale množice volivcev, temveč razmeroma omejen krog najvplivnejših posestnikov. To je bilo okolje, v katerem je Gregorčič zaradi svojih dolgoletnih osebnih povezav, ugleda in političnih zaslug še vedno užival veliko podporo. Tako je ohranil politično prisotnost in formalni vpliv, čeprav ni bil več nesporni voditelj slovenskega tabora. Simbolika tega dogodka je zelo povedna: politik, ki je leta 1885 v deželni zbor vstopil prav kot predstavnik veleposestniške kurije, je po skoraj treh desetletjih politične kariere vanjo tudi vrnil. Razlika pa je bila bistvena. Leta 1885 je predstavljal prihodnost slovenskega gibanja, leta 1913 pa predvsem njegovo zgodovinsko kontinuiteto.

Kljub političnemu porazu njegove temeljne politične usmeritve niso bile zavrnjene. Nasprotno, tudi nova generacija je prevzela večino institucionalnih struktur, ki jih je Gregorčič pomagal ustvariti: mrežo šolskih ustanov, zadružni sistem, Slovensko ljudsko stranko in politiko gospodarskega organiziranja slovenskega prebivalstva. Njegov umik iz prve vrste politike zato ni pomenil poraza njegovega dela, temveč predvsem menjavo generacij. V tem smislu je leto 1913 označilo konec Gregorčičeve politične dobe, ne pa tudi konec njegovega vpliva na razvoj slovenskega političnega življenja na Goriškem.

1918–1925: Obnova Goriške in iskanje deželne avtonomije

Prva svetovna vojna je pomenila dokončen konec političnega sveta, v katerem je Anton Gregorčič deloval več kot tri desetletja. Razpad Avstro-Ogrske, priključitev Goriške Kraljevini Italiji in postopno odpravljanje avtonomnih deželnih ustanov so izničili politični okvir, znotraj katerega je gradil svojo kariero. Kljub temu se Gregorčič ni umaknil iz javnega življenja. Nasprotno, v novih in bistveno težjih razmerah je skušal ohraniti vsaj del političnih, gospodarskih in kulturnih pridobitev, ki so jih Slovenci na Goriškem ustvarili pred vojno.

Ena njegovih najpomembnejših nalog je postala obramba goriške deželne avtonomije. Po vojni je sodeloval pri delovanju obnovljenega deželnega odbora in podpiral prizadevanja, da bi Goriška tudi v novih državnih razmerah ohranila določeno stopnjo samouprave. Pri tem ni šlo zgolj za administrativno vprašanje. Gregorčič je dobro razumel, da je bila prav deželna avtonomija eden od temeljev, na katerih so Slovenci pred vojno postopoma pridobivali vpliv v šolstvu, gospodarstvu in javni upravi. Izguba avtonomnih ustanov je zato pomenila tudi nevarnost za izgubo številnih narodnih pridobitev. Posebno pozornost je namenjal gospodarskim ustanovam, ki jih je pomagal ustvarjati že pred vojno. Politične razmere so se sicer korenito spremenile, vendar je bil prepričan, da lahko narod preživi le, če ohrani svoje gospodarske temelje. Zato je sodeloval pri delovanju zadružnih organizacij, hranilnic in drugih slovenskih gospodarskih ustanov, ki so bile po vojni izpostavljene novim pritiskom. Še naprej je podpiral tudi delo Centralne posojilnice in zadružnega gibanja, ki ju je sam pomembno soustvarjal.

Podobno pomembno mu je bilo kulturno in založniško delo. Po vojni je sodeloval pri ustanavljanju oziroma utrjevanju ustanov, kot so Narodna tiskarna, Narodna knjigarna in Goriška matica. Te ustanove niso bile zgolj kulturni projekti, temveč del širše strategije ohranjanja slovenskega javnega prostora v času, ko je bila politična prihodnost Slovencev na Goriškem vse bolj negotova. Gregorčič je namreč dobro razumel, da narod brez šol, knjig, časopisov in gospodarskih organizacij težko ohrani svojo identiteto. Če je bilo njegovo predvojno politično delovanje usmerjeno predvsem v širjenje slovenskega vpliva, je bilo njegovo povojno delo v veliki meri obrambne narave. Cilj ni bil več ustvarjati nove politične pridobitve, temveč ohraniti tisto, kar je bilo zgrajeno v desetletjih pred letom 1914: slovensko šolstvo, gospodarske ustanove, kulturne organizacije in narodno zavest prebivalstva. V tem pogledu ostaja med njegovim predvojnim in povojnim delovanjem jasna kontinuiteta. Spremenila so se sredstva in okoliščine, ne pa temeljni cilj.

Zato Gregorčičevega povojnega delovanja ne smemo razumeti kot epilog njegove politične kariere, temveč kot njeno logično nadaljevanje. Če je pred vojno gradil temelje slovenskega narodnega življenja na Goriškem, je po vojni skušal te temelje obvarovati pred razpadom. Njegova zadnja leta so bila tako posvečena predvsem ohranjanju dediščine, ki jo je sam pomagal ustvariti kot dolgoletni poslanec in eden najvplivnejših članov goriškega deželnega zbora.

 

Rav. Peter Černic

[1] Andrej Gabršček, Goriški slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice I. knjiga. Od leta 1830 do 1900, Samozaložba, Ljubljana, 1932, str. 213.

[2] Anton Brecelj, A., Dr. Anton Gregorčič in stranka, v Čas …

centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 251–255., 2002b, 251.

[3] Goriška straža, 11.3.1925 str. 2