Uvod

Dr. Anton Gregorčič je bil ena ključnih političnih osebnosti Slovencev na Goriškem, njegovo delovanje v dunajskem parlamentu oz. Državnem zboru pa je pomembno sooblikovalo slovensko narodnoobrambno in gospodarsko politiko na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V dunajski državni zbor je bil prvič izvoljen leta 1891 in je v njem deloval več mandatov, vse do razpada monarhije ob koncu prve svetovne vojne.

Najpomembnejši vir za Gregorčičevo delovanje v dunajskem parlamentu ostajajo stenografski zapiski (nem. Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses des Reichsrates 1861–1918), ki so dostopni tudi na internetu, več o tem: https://onb.digital/result/103EA4A5.

Z dunajskim okoljem se je prvič srečal že v času doktorskega študija. Kar nekaj goriških duhovnikov je namreč študije nadaljevalo na različnih evropskih univerzah. Zlasti je bila cenjena dunajska univerza, študentje so bivali v zavodu Augustineum (Avguštinej), ustanovljenem leta 1816. Pravzaprav je šlo za c. kr. študijski zavod, namenjen škofijskim duhovnikom, ki je bil nastanjen v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev pri cerkvi sv. Avguština. Bil je v samem centru Dunaja, tik cesarskega dvora.

Predstojnik zavoda je bil vsakokratni dvorni župnik, ravnatelji pa so bili dvorni kaplani. Gojenci zavoda so obiskovali predavanja na dunajski univerzi in se pripravljali na doktorsko disertacijo. V letih obstoja je v zavodu bivalo čez 1100 gojencev, od katerih jih je več kot sto doseglo škofovsko imenovanje. Leta 1918 je bil zavod ukinjen. Tam se je šolala duhovniška elita Habsburške monarhije, ki je zatem prevzela odgovorna mesta v avstrijski Cerkvi. Od ustanovitve do konca prve svetovne vojne se je na Avguštineju šolalo 28 kandidatov za doktorat iz goriške nadškofije.

Nekateri gojenci Avguštineja so kasneje zasedali pomembna mesta v Goriški nadškofiji. Na Avguštineju se je šolal in doktoriral nadškof Sedej, deželni glavar Luigi Faidutti, državni in deželni poslanec Anton Gregorčič, profesorja v Centralnem semenišču Franc Žigon in Hector Delfabro, črniški dekan Alojzij Novak in profesor na višji realki Hilarij Zorn.

Anton Gregorčič je na Dunaju študiral med letoma 1875–1879, doktoriral je iz teologije.

 

Volitve v dunajski državni zbor

Volitve v državni zbor (Poslansko zbornico) na Dunaju pred prvo svetovno vojno so potekale v senci vzpona množične politike in ostrih nacionalnih bojev. Ključen prelom je predstavljal prehod na splošno in enako volilno pravico za moške leta 1907, ki je močno okrepila socialdemokrate in krščanske socialialce ter zdesetkala dotedanjo liberalno nemško elito.

Pred letom 1907 so bile volitve zastopane po t. i. kurijah (veleposestniki, mestne občine, trgi, gospodarske zbornice in splošne podeželske občine). Ta sistem je favoriziral premožnejše sloje in oblikovan tako, da je zagotavljal nemško premoč v parlamentu.

Za volitve v avstrijski parlament od leta 1873 naprej je bilo značilno dvoje; s cenzusom omejena volilna pravica, ki je zajela v začetku najmanj 4%, proti koncu stoletja pa največ 9% prebivalstva, ter kurije, ki so dajale celotnemu sistemu precej anahronističen značaj. Koristile so liberalnim strankam, ki so imele močne pozicije v mestih in v veleposestvu. v narodnostnem pogledu pa narodom, ki so imeli razvitejšo višjo družbo, to se pravi Nemcem, Italijanom in Poljakom. Na ta način so nastajale umetne večine, tako je npr. imel štajerski deželni zbor vseskozi absolutno večino nemških svobodnjakov, če ne bi bilo kurij, pa bi bile v njem približno enako močno zastopane tri grupacije: nemško-svobodnjaška, nemško-konzervativna in slovenska.

Demokratične stranke so se od vsega začetka bojevale za »splošno in enako« volilno pravico. Leta 1896 je bila kot dodatek k starim kurijam uvedena še splošna kurija s splošno, seveda samo moško, volilno pravico in slabo šestino (17 %) poslancev. To je bila samo prehodna novost.

Cesar Franc Jožef I. je leta 1907 uvedel splošno in enako volilno pravico za vse polnoletne moške. To je korenito spremenilo politično sliko dunajskega parlamenta, saj sta se v ospredje prebili dve novi množični stranki: Socialdemokratska stranka in Krščansko-socialna stranka.

Parlament je bil sicer pogosto ohromljen zaradi hudih sporov med različnimi narodi (Nemci, Čehi, Poljaki, Slovenci, Hrvati, Italijani, Romuni, Ukrajinci). Vsaka narodnostna skupina se je borila za svoje pravice in obstanek v okviru Avstro-Ogrske.

 

Gregorčič v parlamentu

Anton Gregorčič je bil eden od štirih duhovnikov iz Goriško-Gradiščanske dežele, ki so pred prvo svetovno vojno kandidirali v avstrijski Državni zbor. Bolj znan je bil morda le še Luigi Faidutti (1861–1931), sicer furlanskega rodu in dolgoletni goriški deželni glavar.

Gregorčičevo delovanje na Dunaju je veljalo za pragmatično, narodnoobrambno in tesno povezano s katoliškim socialnim gibanjem, s čimer je postavil temelje za kulturno in gospodarsko preživetje Slovencev na Goriškem. Gregorčič je v parlamentu odločno zagovarjal narodne pravice Slovencev v Avstrijskem primorju. Opozarjal je na potujčevanje in pritisk italijanskega meščanstva v Gorici.

Prvič je bil izvoljen v dunajski Državni zbor na volitvah marca 1891, kot kandidat goriške Sloge, za slovenski del kmečkih občin, namesto Josipa Tonklija (1834–1907), slednjemu so namreč očitali, da gleda predvsem na svoje interese. Na volilnih shodih, včasih zelo burnih, je Gregorčiča najbolj podprl Andrej Gabršček, ki je zagovarjal njegovo neoporočnost in službeni uspeh (bogoslovni profesor). Pri glasovanju volilnih mož je bil rezultat 187 : 78 v korist Gregorčiča.

Ob vstopu v parlament se je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi poslanci (npr. Lavoslavom Gregorecem) in hrvaškimi kolegi povezal v skupni Klub hrvatskih in slovenskih poslancev. Podpirali so Hohenwartov (konzervativni) klub, ki je združeval federalistične poslance v poslanski zbornici avstrijskega parlamenta, tudi šestnajst slovenskih poslancev.

Kot član Hohenwartovega kluba je Gregorčič izstopil novembra 1893, kar so v naslednjih mesecih odobrili njegovi volivci na shodih v Šempasu, Dornberku, Biljah, Kanalu, Kobaridu in Bovcu. Gregorčič pa je podpisal leta 1896 razglas slovenskih in hrvaških poslancev, da je potrebno ustanoviti parlamentarno skupino za odločno in solidarno delovanje v narodnostnih in gospodarskih vprašanjih.

Kot del Hohenwartovega kluba so slovenski poslanci prešli v opozicijo, z namenom, da bi od tedanje vlade s taktičnim glasovanjem iztržili čim več narodnostnih in gospodarskih pravic.

Kmalu po sprejemu volilne reforme junija 1896, so ob starih kurijah uvajala novo, 72-člansko »splošno kurijo«, izvoljeno na podlagi splošne (moške) volilne pravice. Po marčevskih državnozborskih volitvah 1897 se je število slovenskih poslancev dvignilo na šestnajst. Devet poslancev je prihajalo s Kranjske: Janez Evangelist Krek, Ivan Šušteršič, Fran Povše, Ignacij Žitnik, Josip Pogačnik, Viljem Pfeifer, Andrej Ferjančič, Josip Kušar in Fran Šuklje. Štirje poslanci so prihajali s Štajerske: Lavoslav Gregorec, Žičkar, Fran Robič in vitez Hugo Berks. Na Goriškem sta bila izvoljena Anton Gregorčič in grof Alfred Coronini. S Koroške je prihajal Lambert Einspieler, ki je bil sploh prvi slovenski državnozborski poslanec s Koroške.

Združeni poslanski klub, Slovanska krščanska narodna zveza, je podprla tudi vlado barona Paula Gauscha, čeprav jim Gautsch ni obljubil drugega, kot da bo uredil razmere na Primorskem. Na volitvah decembra 1900 je bil Anton Gregorčič ponovno izvoljen. Prve volitve na podlagi splošne in enake volilne pravice so opazno okrepile slovensko zastopstvo v državnem zboru. Tako se je junija 1907 na Dunaj odpravilo kar 24 poslancev iz vseh slovenskih dežel. Slovenski katoliški poslanci, tudi Anton Gregorčič, so se 17. junija 1907 povezali v Slovenski klub, ki je skupaj z gostujočim Francem Grafenauerjem štel 17 poslancev.

Ko se je 17. julija 1911 dunajski državni zbral na novem zasedanju, je v poslanskih klopeh sedelo 24 slovenskih poslancev. Devetnajst slovenskih poslancev (in koroški poslanec Franc Grafenauer), ki so bili izvoljeni na katoliškem programu, se je že 15. julija 1911 povezalo s štirimi hrvaškimi pravaškimi poslanci iz Dalmacije (Dulibič, Prodan, Perič, Sesardič) v Hrvaško-slovensko skupnost (zajednico). Hrvaško-slovenski klub, ki je združeval slovenske katoliške poslance s hrvaškimi pravaši, je v novem parlamentu nadaljeval z ostro opozicijo, kritičen do vlade. Klubu, kije štel 29 članov, je načeloval dr. Ivan Šušteršič.

 

Glavna področja delovanja v parlamentu

Anton Gregorčič je parlamentarno tribuno na Dunaju izkoriščal predvsem za reševanje konkretnih težav Goriške in Gradiščanske ter za splošni dvig blaginje Slovencev. Kasneje se je s slovenskimi kolegi povezoval v Slovansko krščansko-socialno zvezo, kjer so slovenski poslanci usklajevali svoje nastope proti nemškemu in italijanskemu pritisku.

Gregorčič je imel prvi govor v dunajskem Državnem zboru 4. decembra 1891. Obravnaval je dvojno postopanje na brzojavnih uradih v Avstrijskem Primorju. Za Italijane je bil v uporabi italijanski jezik, Slovenci in Hrvati pa so lahko izbirali med – nemškim in italijanskim jezikom. Motili so ga tudi napisi na poštnih pečatih: Canale, Karfreit, kajti niso upoštevali slovenske oblike krajevnega imena.

V drugem govoru je obravnaval pravosodne razmere v Avstrijskem Primorju. Izpostavil je, kako naj se nekdo brani na sodišču, če obravnava ni v njegovem materinem jeziku, ampak v nemščini ali italijanščini.

V državnem zboru je Gregorčič podal resolucije in interpelacije glede enakopravnosti slovenščine v uradih, pri porotnih sodiščih, izbere porotnikov, pritoževal se je zaradi Slovencem sovražnega ravnanja političnih oblasti, npr. prepoved ustanovitve sokolskega društva v Prvačini, Gorici in Ajdovščini, volivni izgredi na Primorskem v letih 1897 in 1898.  Podal je tudi predlog za spremembo državnozborskega volivnega reda kmečkih občin na Goriškem (1896), po katerem naj bi se pridružila volilnemu okrožju, obstoječemu iz sodnih okrajev Gradiška, Krmin, Červinjan, Tržič, še Sežana in Komen. Prav tako se je zavzemal za spremembo volivnega reda v goriško trgovsko in obrtno zbornico.

Šolstvo je bila Gregorčičeva absolutna prioriteta. Na Dunaju se je neutrudno zavzemal za državna sredstva in pravne podlage, ki so omogočile ustanavljanje slovenskih ljudskih šol, vrtcev in kasneje slovenske gimnazije v Gorici. Leta 1907 je posebej izpostavil potrebo po ustanavljanju slovenskih paralelk na goriških srednjih šolah. Uspešno je kljuboval pritiskom italijanskega nacionalizma v domači pokrajini.

Kot ustanovitelj osrednjih finančnih ustanov na Goriškem (npr. Centralne posojilnice) je v državnem zboru zagovarjal zakone, ki so ščitili kmeta pred oderuštvom ter podpirali razvoj slovenskega zadružništva.

Zahteval je državne investicije v prometno infrastrukturo (predvsem gradnjo železnic, kot je bila t. i. bohinjska proga), melioracije zemljišč ter državno pomoč ob naravnih nesrečah, ki so prizadele kmetijstvo v Posočju in na Vipavskem.

Zaradi svojega ugleda in diplomatskih sposobnosti je bil v letih 1892 in 1896 izvoljen v avstrijsko delegacijo, ki je neposredno reševala skupne zadeve med avstrijsko in ogrsko polovico monarhije v Budimpešti.

 

Obdobje prve svetovne vojne

Med prvo svetovno vojno, ko je goriško območje postalo del krvave soške fronte, se je Anton Gregorčič začasno umaknil na Dunaj. Ni se predal udobnemu življenju poslanca v habsburški prestolnici, ampak se je z vso goriško trmo vrgel v delo, torej je parlamentarni položaj in svoje politične povezave izkoristil predvsem za reševanje in oskrbo goriških beguncev, ki so bili razseljeni po notranjosti Avstrije.

Kot dolgoletni poslanec je podpiral prizadevanja Jugoslovanskega kluba pod vodstvom dr. Antona Korošca. Sodeloval je pri političnem vrenju, ki je z Majniško deklaracijo leta 1917 zahtevalo združitev vseh južnoslovanskih ozemelj monarhije v samostojno državno enoto pod habsburško krono.

Na svoj način je Gregorčič »ukrotil« tudi dunajsko birokracijo. Ker so bili goriški begunci prepuščeni sami sebi, je Gregorčič na Dunaju samovoljno prenesel urade goriškega deželnega odbora in ustanovil poseben begunski oddelek.

Avstrijski uradniki so nenehno komplicirali s papirji in sredstvi, zato je Gregorčič s svojo neomajno avtoriteto dosegel, da so ustanovili Pomožni odbor za begunce z juga. Na njegovo čelo je uspel postavil samega bivšega ministrskega predsednika barona Maxa Becka. Dunajski birokrati tako niso mogli več ignorirati prošenj starega goriškega poslanca, saj je imel za hrbtom najvišje može cesarstva.

Sodobniki so se večkrat spominjali, kako je ta drobni primorski duhovnik hodil od enega dunajskega ministrstva do drugega. S svojo vztrajnostjo je dosegel celo to, da so slovenski begunski otroci v taboriščih dobili slovenske učitelje in šolske knjige, kar je bilo za tiste čase na Dunaju pravi birokratski čudež.

Njegovo delovanje na Dunaju ni bilo polno dvornih šal, ampak je temeljilo na anekdotični primorski trmi: ko so mu zaprli vrata, je vstopil skozi okno – vse za to, da njegovi rojaki v begunstvu niso ostali lačni in brez domovinske besede.

Kmalu po preboju pri Kobaridu, v začetku decembra 1917, je prišel nadškof Sedej na oglede v porušeno deželo in bil pretresen nad stanjem, ki ga je videl. Priprave na obnovo Goriške so se sicer pričele davno pred osvoboditvijo Goriške. Že leta 1916 je bila pri c.kr. namestništvu v Trstu ustanovljena Deželna komisija za obnovo. Primorski vplivni možje, med katerimi so prevladovali župani in duhovniki, so že 17. marca 1917 v Ljubljani ustanovili Odbor za obnovitev Goriške. Odbor je bil sestavni del že uveljavljene Posredovalnice za goriške begunce v Ljubljani. Pomembno vlogo v Odboru se predstavljali goriški duhovniki, tajnik je postal dr. Ignacij Kobal, sicer goriški stolni vikar.

Prva dela so se začela takoj po italijanskem umiku. Novembra 1917 je bil na Dunaju ustanovljen Osrednji odbor za vrnitev beguncev in obnovo Primorja. Za častnega predsednika tega odbora so imenovali prav nadškofa Sedeja. Vidna člana odbora sta bila med drugimi tudi dva katoliška politika, duhovnik Anton Gregorčič in Josip Fon.

Gregorčičevo delovanje na Dunaju je temeljilo na realistični, pragmatični politiki iskanja zavezništev, s katerimi je uspešno krepil kulturno in gospodarsko moč Slovencev pred propadom habsburške monarhije.