Krožek Anton Gregorčič iz Gorice in Združenje za Vrednote slovenske osamosvojitev VSO – Severna Primorska v sodelovanju z Občino Kobarid, Svetom slovenskih organizacij, stranko Slovenska skupnost, Zvezo slovenske katoliške prosvete in Slovensko prosveto sta v Kobaridu na Trgu Svobode priredila obeležitev spomina na časnikarja in politika Andreja Slavka Uršiča. Dogodek je potekal v petek, 28. avgusta, ob 18. uri pri spominski plošči, ki je postavljena na pročelju Jeronove domačije v Kobaridu.

Po polaganju venca bo o liku Andreja Slavka Uršiča spregovoril zgodovinar Jernej Vidmar Bašin.  Njegov prispevek v celoti objavljamo.

Govor na spominski slovesnosti ob 79. letnici izginotja Andreja Slavka Uršiča

dr. Jernej Vidmar Bašin

Lepo pozdravljam vse prisotne na spominski slovesnosti ob 79. letnici izginotja Andreja Slavka Uršiča. Počaščen sem, da lahko predstavim tako velikega Slovenca. Stojimo pred njegovo rojstno hišo. Bil je ugleden časnikar, politik, ki je branil demokracijo, demokratične vrednote in to pokončno držo plačal s prerano nasilno smrtjo.  Rodil se je leta 1908  v izobraženi in premožni družini Jeronovih iz Kobarida, ki se je  zaradi narodne zavednosti znašla v primežu dveh totalitarnih režimov 20. stoletja fašizma in komunizma. Andrejev brat Rudi je bil Tigrovec zato preganjan, zaprt. V govoru bom Andrejevo življenjsko pot, ki je bila kljub temu, da je umrl mlad, zelo dinamična in ustvarjalna le na kratko predstavil, saj se bom osredotočil predvsem na ugrabitev in  izginotje ter na opis življenja na Primorskem v coni A v prvih letih po drugi svetovni vojni. Predstavil bom najdene  arhivske vire, ki nam to razkrivajo.

 Med prvo svetovno vojno se je družina Uršič umaknila v begunstvo v Ljubljano. Andrej/Slavko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, študij je nadaljeval na pravni fakulteti v Ljubljani. Kot  primorski Slovenec, politični emigrant  je v času pred drugo svetovno vojno pripadal liberalno in projugoslovansko usmerjenemu družbenemu krogu. Deloval je kot pronicljiv časnikar in urednik v liberalnih glasilih kot je bilo ljubljansko Jutro. 

Med drugo svetovno vojno je bil del  liberalnih krogov, ki so se v začetku okupacije pogajali o vstopu v OF, a ker so uvideli, da imajo komunisti vodilno vlogo in revolucionarne težnje, do sodelovanja ni prišlo. Uršič je bil tudi član ilegalnega sedemčlanskega vodstvenega plenuma leta 1942 nastale protikomunistične Slovenske zaveze. Zlasti si je prizadeval za povojno priključitev Primorske k Jugoslaviji in demokratične volitve. Ob koncu druge svetovne vojne v začetku maja 1945, se je umaknil na Koroško in nato v Rim ter se na koncu preko Trsta vrnil v rodni Kobarid, ki je bil v coni A pod zavezniško vojaško upravo. V Gorici se je pridružil pobudnikom samostojne politične stranke SDZ (Slovenske demokratske zveze). Šlo je za paritetno zvezo katoliških in liberalnih politikov, ki je nastala v Gorici 17. januarja 1947. Bil je član njenega  prvega ustanovnega vodstvenega odbora in sourednik strankinega glasila Demokracija. 

Novi komunistični režim, ki se je vzpostavil v Sloveniji po drugi svetovni vojni, se je bal političnega nasprotnika, Slovenske demokratske zveze, saj je načela politično monolitnost vsaj na skrajnem zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Zato je komunistična partija, da bi uničila SDZ, uporabila nasilne metode, ki jih je vedno dobro obvladala. Najprej se je posluževala verbalnih napadov preko svojega časopisja in javnih manifestacij, ki jih je izvajala Slovansko-italijanska antifašistična unija (SIAU), ki je bila podaljšek komunistične oblasti iz Jugoslavije . Člane SDZ, ki so zagovarjali demokracijo in večstrankarski sistem in so bili že predvojni antifašisti, narodnjaki, nekateri celo bivši tigrovci in celo bivši simpatizerji NOB, je zmerjala s fašisti in izdajalci. Poleg sovražne retorike, je izvajala javno šikaniranje z organiziranjem aktivističnih shodov, kjer je celo spodbujala ljudi naj jih ubijejo 

(primer shod proti družini dr. Avgusta Sfiligoja v Goriških Brdih), kasneje pa je preko Udbe prešla tudi na  ugrabitve in fizične likvidacije  nekaterih vidnih članov SDZ (Uršič, Kalin). Na udbovski listi za ugrabitev naj bi bilo kar šest članov SDZ iz Gorice in Trsta.

In prav Andrej Uršič je bil v očeh partije eden najbolj nevarnih sovražnikov novim komunističnim oblastem v Ljubljani (Beogradu). Bil je prodoren pisec, pokončen človek, pronicljiv intelektualec, urednik, odločen kritik totalitarnega režima. Odklanjal je sodelovanje z novo oblastjo, ki ga je vabila celo v Ljubljano. Bil je tudi sorazmerno lahek plen, zlasti, ko je živel v malem, od večjih centrov oddaljenem  Kobaridu, ki je bil blizu meje s cono B.

Kljub svarilom prijateljev se je Uršič brezskrbno zadrževal v Kobaridu, češ da se spričo čiste vesti in poštenega dela nima česa bati, a se je usodno zmotil. Udba je 31. avgusta 1947(dobra dva tedna pred priključitvijo Primorske k Jugoslaviji.) izkoristila veselico v Kobaridu, da je izvršila ugrabitev. S prevaro so ga zvečer iz Kobarida zvabili v Robič. Ko se je vračal na motornem kolesu, so med Starim selom in Kobaridom nategnili žico čez cesto, da je padel in izginil. Ugrabitev je imela velik odmev. Po izginotju so se pojavila številna ugibanja, domneve, govorice o njegovi usodi.  Širile so se govorice, da je bil nedaleč od kraja ugrabitve umorjen in pokopan. Sumilo se je, da so z ugrabitvijo povezani domačini. Vodstvo SDZ je takoj sumilo, da je Uršičevo izginotje delo Udbe oziroma jugoslovanskega komunističnega režima, zato so v Demokraciji o tem večkrat pisali. Temu je pritrdila tudi izpoved leta 1952 v Trst pobeglega podpolkovnika UDBE Werija Winklerja, ki se je predal Angležem in povedal, da so Uršiča ubili v Ljubljani.   SDZ se je obrnila na Varnostni svet  Združenih narodov, da bi dosegla Uršičevo izpustitev.  Uršičeva mati se je v obupu, nad izginotjem ljubljenega sina  leta 1953 s prošnjo obrnila tudi na maršala Tita, a ni dobila odgovora. Kasneje je pisala še na pravosodna ministrstva vseh jugoslovanskih republik, a je dobila zavajajoče odgovore. 

Uršičevo izginotje je za dolga desetletja ostalo skrivnost. Porajala so se vprašanja: 

Kam so Uršiča odpeljali? Kakšna je bila njegova usoda? kdaj, kje kako je umrl, kje je pokopan? Kdo je organiziral ugrabitev? Kdo jo je izvršil, pri njej sodeloval? Itd. 

Odgovori na vprašanja so začeli vsaj delno prihajati po padcu jugoslovanskega komunizma 1991, ko so postali dostopni arhivi politične policije prejšnjega režima.  Takrat je tržaški novinar Ivo Jevnikar, ki je največji raziskovalec življenja Andreja Uršiča,  odkril v arhivu UDBE dokumente, ki nam dokazujejo, da je bil Uršič res žrtev politične policije in nam osvetljujejo kaj se je z njim dogajalo po ugrabitvi. Ugrabitelji so ga prepeljali preko Soče, v cono B pod jugoslovansko upravo, ter dalje v Ljubljano, kjer so ga zaprli v samico v udbovskih zaporih. Tam so ga redno zasliševali, največkrat ponoči. Kot kažejo zapisniki so mučna zasliševanja potekala najmanj do 29. septembra 1948. 

Jevnikar je tudi objavil pretresljivo pismo, ki mu ga je izročil dr. Jože Dežman.  Gre  za slovenski prevod pisma, ki ga je po izpustitvi iz udbovskih zaporov napisal italijanski zapornik Francesco Freddi 30. marca 1950 v Gorici. V njem piše, da ga je leta 1948 Udba »odpeljala v znano Hišo smrti v Ljubljani, ki se nahaja na cesti proti Dolenjski 100 metrov od železnice; zapori so skriti v luknji, ki jo osvetljujejo žarometi. Zunaj so bili policijski psi.« V eni izmed sosednjih celic, v celici št. 66, naj bi bil neki »Uršič iz Trsta, ki je znorel«. Iz te izpovedi, pa ne moremo zagotovo potrditi ali je šlo za Andreja Slavka. Hišo smrti, ki se omenja v pismu je bivši oznovec Zdenko Zavadlav opisal kot »zazida trakt« prisilne delavnice v Ljubljani.

Ugotovljen je bil tudi domnevni datum usmrtitve. To je dognala zgodovinarka in arhivistka dr. Ljuba Dornik Šubelj, ki ga je objavila v monografiji »Ozna in prevzem oblasti 1944-46« (Ljubljana 2013). Dornikova piše, da naj bi bili šele 18. novembra 1950 skrivaj usmrčeni tako Andrej Uršič kot nekateri drugi zaporniki, med katerimi so bili tudi taki, o katerih so že dolgo prej časopisi poročali, da je bila nad njimi izvršena smrtna kazen, na primer nacistični funkcionarji Rainer, Wiegele, Vogt, Duscha, »dahavci« Diehl, Oswald, Juranič, pa še Mirko Bitenc in drugi, skupno 20 ljudi, ki so do takrat životarili v »tajnem delu« 

Kdo je pa pripravil ugrabitev Uršiča in jo izpeljal v tisti avgustovski noči  leta 1947?

Odgovore nam  prinaša interni udbovski dokument, ki sem ga pred leti odkril v udbovskem dosjeju Veri Winkler v Arhivu Republike Slovenije. Dosje je nastal leta 1952 po pobegu visokega oficirja Udbe Verija Winklerja v Trst k Angležem, ko ga je začela Udba nadzorovati in je zaslišala številne  njegove udbovske sodelavce. Dokument iz dosjeja je pisna izjava, ki sta jo 2.8.1952 podala in podpisala nekdanja  Winklerjeva ožja sodelavca Špacapan Franc in Dovgan Vinko. 

Glasi se: »Avgusta 1947 je bil ugrabljen Uršič Andrej v Kobaridu, takrat cona A in odveden v centralne zapore. 

Pri akciji so sodelovali Vinko, Nevo, Dečko. Pri pripravah za izvršitev te akcije /Uršič/ sta sodelovala Aleks in Črt, v celoti je pa za vse stvari odgovarjal tovariš Aleks«. 

Lj. 2.8.1952 Izjavo podala Špacapan Franc in Dovgan Vinko.«

Dokument nam sporoča, da je Akcijo izpeljalo 5 slovenskih udbovcev primorskega porekla. Stari so bili od 20 do 30 let. Glavni odgovoren za akcijo je bil torej udbovski podpolkovnik Veri Winkler – Aleks iz Gorice (roj. leta 1917 v begunstvu v Žubini, umrl v Torontu leta 1984). Pri pripravi akcije je z njim sodeloval Franc Špacapan – Črt (rojen v Ozeljanu, 1923). Samo ugrabitev pa so izpeljali Albert Dovgan – Vinko (rojen v Šembijah obč. Ilirsak Bistrica, 1927),  Nevo Pahor (rojen v Prvačini, 1925.) in Leopold Furlan – Dečko (rojen v Prvačini, 1925). Za nekatere lahko z viri dokažemo, da so med in po vojni morili številne ljudi. V virih je največkrat kot likvidator v izvršenih akcijah omenjen Albert Dovgan – Vinko. Nevo Pahor je bil pri ugrabitvah v funkciji šoferja.

Dokument je eden mnogih, ki nam sporoča, da je bilo življenje tistih slovenski izobražencev, ki so nasprotovali komunizmu nevarno tudi  v coni A, kljub temu, da je bila pod Zavezniško vojaško upravo.  V coni A je namreč nezakonito in ilegalno delovala OZNA (od leta 1946 UDV oziroma UDBA), ki je bila neposredno povezana s centralno slovensko OZNO v Ljubljani. V coni A se je Ozna ukvarjala z obveščevalno dejavnostjo in hkrati tudi  izvajala ugrabitve ter umore nekaterih političnih nasprotnikov, največ slovenskih političnih emigrantov, ki so se iz osrednje Slovenije pred komunizmom zatekli najprej v Italijo nato pa v cono A. Ugrabljene je vozila v cono B in v Slovenijo (Ljubljano)v zapore UDBE ter nekatere kasneje likvidirala. Dejavnosti UDBE so bile tako hude, da so vznemirile tudi Zavezniško vojaško upravo (ZVU). Generalštab (GŠ) ZVU v svojih poročilih omenja približno 30 primerov umorov in ugrabitev s političnim ozadjem. V poročilu GŠ ZVU za julij 1946 med drugim piše: »Ti primeri ugrabitve niso izmišljotine, temveč so zelo resnični mračni dogodki, ki povzročajo skrbi mnogim ljudem in so spravili protititovske (anti- Tito) Jugoslovane v stanje stalnega strahu.«

S temi ugrabitvami je bil  izrazito povezan že omenjeni podpolkovnik OZNE in njegova zgoraj navedena banda. Winkler je izhajal iz znane Goriško-Trnovske družine Winkler. Bil je prapranečak slavnega barona Andreja Winklerja, nekdanjega predsednika dežele Kranjske v času Avstro-Ogrske). Po vrnitvi iz šole NKVDJ-a v Moskvi (tam je bil leta 1944 med drugimi skupaj z Mitjo Ribičičem),  je bil maja 1945 poslan iz Beograda v Trst, kjer je postal namestnik načelnika za Trst.  Po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta 12, junija 1945 je ilegalno ostal v mestu in bil vodja obveščevalnega centra za mesto Trst.  Winkler je bil zelo inteligenten, sposoben organizator, a tudi nasilen. Poveljeval je široki oznovski mreži obveščevalcev in saboterjev, likvidatorjev, ki je izvajala večino ugrabitev in umorov zlasti na Tržaškem pa tudi Goriškem in Tolminskem. Med drugim so v Trstu ugrabili Ivana Martelanca z ženo Amalijo, Izidorja (Doreta) Martinjaka, Albina Šmajda, Vinka Koširja.  Ugrabili so tudi nekatere Slovence, ki so bili člani komunistične partije, SIAU, celo zaposleni na PNOO in agente Ozne, ker so jih sumili, da sodelujejo tudi z angleško obveščevalno službo. Trupla nekaterih umorjenih so metali v kraška brezna. Ostale ugrabljene pa so podobno kot Uršiča pokončali po  skritih zaporih  v Ljubljani. Winklerjeva skupina   je  poleg ugrabitev in umorov vršila zlasti v Trstu tudi druge oblike kriminala kot so kraja denarja in luksuznih avtomobilov ter jih vozila v Jugoslavijo (Ljubljano) za potrebe Ozne (Udbe). 

Torej, da zaključim.  Po osamosvojitvi Slovenije je zgodovinopisje s pomočjo na novo odkritih virov že precej  osvetlilo ugrabitev in izginotje Andreja Uršiča. Ostaja pa še  vedno neznan kraj njegovih posmrtnih ostankov. A Uršič ni edina žrtev komunističnega nasilja, za katero ne vemo kje je pokopana, je kvečjemu značilnost komunističnega ravnanja. Žrtve komunizma,  pa naj bodo to izvensodno pomorjeni takoj po vojni, ugrabljene osebe kot Uršič ali pa obsojene na smrt pred vojaškimi in civilnimi sodišči, tudi leta po končani vojni  (npr. Črtomir Nagode, žrtve Dahavskih procesov,  obsojeni pred Okrožnim sodiščem v Postojni itd.) še danes nimajo označenega groba, kamor bi lahko sorodniki nosili cvetje in počastili svoje pokojnike. Ti ljudje so enostavno izginili, kot da niso obstajali. Tako, da civilizacijsko je moderna slovenska družba daleč za časom Antigone. Zato je na nas, da ohranjamo spomin nanje in jih s tem ohranjamo kot del našega občestva. 

Dr. Andrej Vidmar Bašin

Dogodek v spomin na Andreja Slavka Uršiča se navezuje tudi na duh vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov XX. stoletja, ki ga je evropski parlament sprejel leta 2009 in ki bo letos potekal v nedeljo, 23. avgusta 2026. Na ta dan Evropska unija slavi boj evropskih narodov za svobodo in demokracijo skozi zgodovino, njihov upor proti tiraniji ter prizadevanja za bolj pravično, enakopravno in svobodno Evropo.

Spominsko svečanost je obogatil nastop MePZ Sv. Anton iz Kobarida.