Krožek Anton Gregorčič iz Gorice in Združenje za Vrednote slovenske osamosvojitev VSO – Severna Primorska v sodelovanju z Občino Kobarid, Svetom slovenskih organizacij, stranko Slovenska skupnost, Zvezo slovenske katoliške prosvete in Slovensko prosveto sta v Kobaridu na Trgu Svobode priredila obeležitev spomina na časnikarja in politika Andreja Slavka Uršiča. Dogodek je potekal v petek, 28. avgusta, ob 18. uri pri spominski plošči, ki je postavljena na pročelju Jeronove domačije v Kobaridu.

Slavnostna govornica je bila državna sekretarka pri Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Njen govor v celoti objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani predstavniki družine, 

spoštovani župan Kobarida, 

dragi rojaki.

Kobarid za večino Slovencev ni neznan kraj ali kraj z nekega obrobja, ki bi ga ne znali pokazati na zemljevidu naše države. Mnogi ga namreč obiščejo v poletnih mesecih, ko iščejo ohladitev v čudoviti dolini Soče, nekateri se peljejo skozi na poti v Beneško Slovenijo. S Kobaridom je neodtujljivo povezana naša narodna zgodovina, še posebej v času prve svetovne vojne. O čudežu pri Kobaridu smo poslušali v šoli. Sama se spomnim, kako sem bila kot osnovnošolka, ki o prvi svetovni vojni takrat nisem vedela kaj dosti, ponosna na slovenske fante, ker so premagali Italijane. Občudovala sem njihovo ljubezen do rodne grude, za katero so bili pripravljeni dati tudi svoje življenje. To se mi je zdelo nekaj velikega. Tisti, ki jim je bližje poezija, ob Kobaridu pomislijo tudi na našega goriškega slavčka, katerega 120 let smrti se spominjamo prav v letošnjem letu, v novembru, če bi želeli biti natančnejši. 

Gotovo pa skoraj nihče ne pozna Andreja Slavka Uršiča, vsaj ne, če govorimo o najširšem slovenskem prostoru, in njegove tragične usode. Njegovega imena ne bomo našli v slovenskih učbenikih, ob obletnici njegovega rojstva se država ne bo poklonila njegovemu spominu, prav tako bomo v jutrišnjih osrednjih slovenskih medijih zaman iskali novico o današnji slovesnosti, posvečeni spominu na časnikarja, politika in domoljuba ter velikega zagovornika demokracije in svobode. Kot časnikar je še posebej cenil svobodo – »Svoboda mišljenja in prepričanja … nujno pomeni tudi svobodo govora in tiska in obratno, svoboda tiska in govora nujno pomeni tudi svobodo prepričanja in mišljenja.« je zapisal v svojih Mislih o demokraciji. Njegova velika »napaka«, če smo cinični, je bila, da je obsodbi fašizma in nacionalsocializma dodal še obsodbo internacionalizma oz. komunizma. Njegovo totalitarnost in nasilnost je odločno zavračal, kar je bil po vojni najhujši zločin, ki ga je posameznik lahko storil zoper novo oblast. Ko je tri mesece pred izginotjem Slavko Hribovec v glasilu Demokracija priznal, da ne razume, »kako je mogoče imeti za demokratičen režim, ki se sam označuje za diktaturo enega razreda, ki temelji na sistemu ene stranke ter ne dovoljuje niti najskromnejšega pojava opozicije v nobeni obliki«, si je podpisal smrtno obsodbo. Tako kot so si smrtno obsodbo podpisali mnogi zavedni Slovenci, ker so se uprli revoluciji.  Niso namreč hoteli da totalitarna sila zatre ustvarjalno narodno moč, njegovo usidranost v bogato duhovno tradicijo ter naredi iz ponosnega naroda narod hlapcev. 

Vsem, ki so bili kritični do novega režima, je bila skupna ena stvar – oblast jih je želela izbrisati iz vsakršnega spomina. Šla je celo tako daleč, da jim ni namenila le smrti, temveč je brisala fizične sledi za njimi in jih na koncu pustila celo brez temeljene civilizacijske pietete – brez groba. Otipljiv spomin, ki se manifestira tudi v prižgani svečki na grobu, je notranja nuja in potreba človeka. Prav zato je tako strašno, da je dolga desetletja oblast preganjala prižiganje svečk ob robu gozdov, ki so postali pokopališča, in se tako bala neme govorice mrtvega, da je dala razstreliti skalo, ki je spominjala domačine na izginotje njihovega pokončnega rojaka. 

Toda če je tako ravnanje še mogoče razumeti za čas totalitarizma, je nerazumljivo, da se po 35 letih samostojne države Slovenija še vedno ni sposobna soočiti z lastno preteklostjo in vsem hudim, zaradi katerega se je zgodil »slovenski razkol«. Še danes nismo kot država in družba, kot skupnost, če uporabim v zadnjem času vseprisoten izraz, sposobni skupaj sprejeti odločitev, ki bi pokazale, da se želimo kot svobodna, demokratična in pravna država spraviti s svojo zgodovino, popraviti krivice ter se zediniti v tistih stvareh, ki so za obstoj in krepitev našega naroda bistvene. 

Skoraj neverjetno se zdi, da še po 17 letih nismo v svoj pravni in miselni svet sprejeli Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je obsodila vse tri totalitarne režime 20. stoletja ter obnovila »svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic«. 23. avgust, dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bi ga kot v opomin, da se grozote 20. stoletja ne bi nikoli več ponovile, morali obeleževati na vseh nivojih javnega življenja, v Sloveniji še vedno ostaja dan spomina predvsem za tiste, ki so ob fašizmu in nacizmu, dveh totalitarnih sistemov, ki sta zadala hudo gorje slovenskemu narodu, sposobni jasno obsoditi tudi komunizem kot totalitarno zlo. Še vedno čakamo dostojnega pokopa in vrnitev dobrega imena več tisočih po vojni umorjenih ter da bomo izvedeli, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so še leta po vojni, tako v domovini kot za mejo in na tujem, izginili;  morda nekoč izvemo tudi, kaj se je zgodilo z Andrejem Slavkom Uršičem. Človeka nehote preveva strašen občutek, da bi del našega prostora še vedno raje žrtvoval slovensko državo, njeno blagostanje in razvoj, kot obsodil komunizem kot totalitarni sistem ter se odpovedal njegovim atributom. 

Zavedam se, da se nekateri ob zgornjih navedbah in opominih počutijo nelagodno. Pogosto namreč slišimo pozive k opustitvi oziranja v preteklost, saj naj bi to zaviralo našo pot v prihodnost. Toda kako naj se kot narod in kot država v polnosti uresničujemo, če nas tako močno bremeni preteklost; njene krivice in njen molk. O tem, kaj se nam je zgodilo, je treba govoriti. Ne senzacionalistično, ne z mitološkim pridihom, temveč v spoštljivem dialogu, argumentirano, zavezani resnici. 

Kako naj sicer mlad človek, ki gre tod mimo, razume spominsko obeležje, pred katerim stojimo, če ne pozna zgodovine? Biti brez preteklosti pomeni biti tudi brez prihodnosti. Vsak človek, še posebno mlad, potrebuje svetle like, vzornike, ob katerih se lahko tudi narodno krepi in raste v ljubezni do tega, kar je. V svetlih zgledih domoljubnih mož in žena se uči pokončnosti, vztrajnosti in zvestobe, pa tudi, da je potrebno biti pripravljen na žrtve, da ubraniš tisto, kar ti je sveto. Naš narod ima premnogo takih zgledov, ko bi jih le hoteli bolje poznati, predvsem pa, da bi jim dali ustrezno mesto v našem javnem spominjanu – v šoli, v medijih, ob kulturnih dogodkih ali obeleževanju pomembnih obletnic. Zakaj ne bi naši mladi slišali o Andreju Slavku Uršiču ali njegovem bratu Rudiju pri urah, namenjenih državljanski vzgoji? Andrejeve misli o demokraciji so tehtne, še vedno aktualne. Ko neučakano hrepenimo po tem, da bi v naši državi končno v polnosti zaživeli pravo demokracijo, bi bile njegove misli lahko prava spodbuda. V svojih Mislih je bil jasen: »Demokracija se ne da na hitro vprizoriti. Za relativno popolnost demokracije je potreba dolgotrajna demokratična vzgoja in trdna demokratična miselnost povprečnega državljana ter visoka politična kultura strank in’ njih vodstev.« Ob tem je seveda pričakoval, da vsak »misli s svojo glavo, terja kritično mišljenje, lastno razsodnost, osebno prepričanje«, obenem pa svojega mišljenja ne vsiljuje drugemu, temveč ga spoštuje. Toda še bolj kot njegove besede bi bila za mlade spodbuda njegovo življenje in njegova premočrtnost. Ker ni bil le mož besed, temveč dejanj. Nikoli ni omahoval, ko je šlo za njegov narod, pravičnost, za vrednote demokracije. Postavil se je za tisto, kar je bilo prav. 

Naj njegov zgled tudi nas vse spodbuja k delu za dobro bližnjega, skupnosti, predvsem pa za naš narod, za našo državo in za vse naše rojake, doma, v zamejstvu in po svetu. 

Državna sekretarka pri Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch