“Kosovelov odnos do Boga in religije v obdobju njegovega ekspresionizma ne izhaja iz cerkvene dogmatike ali tradicije, temveč iz globoke bivanjske stiske in socialnega sočutja do trpečega človeka. Bog zanj ni oddaljen, miren stvarnik, marveč pretresljiva etična nuja, absolutna Pravičnost in Ljubezen, ki jo pesnik išče sredi ponorelega in razčlovečenega sveta. Ko se Kosovel sooča z grozo prve svetovne vojne in fašističnega pritiska na Primorskem, se krščanska ikonografija v njegovi zavesti spremeni v najmočnejše izrazno sredstvo: Kristus postane simbol malega, po krivici zatiranega človeka, njegov križev pot pa prispodoba za trpljenje celotnega naroda. Pesnik se ne zateka k veri po uteho, ampak skozi krščanske apokaliptične podobe — polne greha, sodbe in očiščenja — izreka svoj radikalni etični krik proti krivični družbeni stvarnosti, ki je pozabila na človeka.”

Anton Ocvirk – Slovenski literarni zgodovinar, kritik, literarni teoretik, esejist in utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti

Na to temo bo spregovoril duhovnik, časnikar in urednik revije Ognjišče mag. Božo Rustja.