Uvod
Najprej bi se rad zahvalil za povabilo in priložnost, da lahko danes spregovorim na dogodku, s katerim se spominjamo Antona Gregorčiča, brez dvoma ene osrednjih osebnosti slovenske skupnosti na Goriškem.
Uvodoma bi rad za lažjo razumljivost na kratko predstavil namen svojega prispevka. Moj današnji referat obravnava razvoj slovenskega katoliškega političnega življenja na Goriškem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Pri tem razvoju je Anton Gregorčič nedvomno odigral odločilno vlogo, vendar moj namen danes ni podrobno predstavljati njegove politične poti niti celovito prikazati političnih razmer na Goriškem v njegovem času. O tem so že obširneje spregovorili nekateri drugi referenti.
V svojem referatu se bom osredotočil na posebnosti goriškega katoliškega tabora v širšem slovenskem kontekstu. Moja teza je, da lahko spopad med obema konceptoma iz naslova – med slogaštvom in diferenciacijo – razumemo kot odraz globljega konflikta, ne le med dvema različnima modeloma katoliškega političnega delovanja, temveč med dvema katoliškima etosoma, ki sta se izoblikovala v drugi polovici 19. stoletja.
Od slogaštva do politične diferenciacije
Začel pa bi z nekaj besedami o slovenskem katoliškem političnem gibanju. O specifično katoliškem političnem nastopu lahko prvič govorimo v obdobju t. i. »malega kulturnega boja« v začetku sedemdesetih let 19. stoletja, nato pa je ta (začasno) zamrl v času t. i. slogaštva. Slogaštvo predstavlja enoten slovenski politični nastop, kar je bila predvsem posledica močnih germanizacijskih pritiskov, ki so jih izvajale nemško-liberalne vlade v tem času. Po začetku Taaffejeve vlade leta 1879 je pritisk na Slovence popustil, posledično pa tudi nuja po politični enotnosti. Obenem so v tem času v slovenski prostor pritekali novi kulturni tokovi, na liberalni strani zlasti različne smeri tedanje nemške filozofije, na katoliški pa nove socialne in teološke ideje, o katerih bom več spregovoril v nadaljevanju. Oba dejavnika sta vodila k dokončni svetovnonazorski in politični diferenciaciji, ki se je zaključila v začetku devetdesetih let, ko sta se izoblikovala dva jasno ločena politična tabora, katoliški in liberalni, ki se jima je nekoliko kasneje pridružil še socialdemokratski.
Goriška kot izjema?
No, prav razmere na Goriškem, pa tudi v ostalih slovenskih obmejnih pokrajinah kažejo, da je treba ta »šolski« pregled razvoja slovenske politične zgodovine nujno poglobiti. Procesi idejno-politične diferenciacije so se na obrobju namreč razvili le deloma. V deželah Avstrijskega Primorja so najdlje segli na Goriškem, medtem ko v Trstu in Istri poskusi v tej smeri niso obrodili večjih sadov. Goriška tako ni predstavljala izjeme zato, ker diferenciacije ne bi poznala, temveč zato, ker se je ta odvijala počasneje in na drugačen način kot na Kranjskem.
Na Goriškem je sicer ravno tako že kmalu po začetku ustavne dobe prišlo do političnih razhajanj, a po vzpostavitvi slogaštva je to vztrajalo veliko dlje kot na Kranjskem. Odločilno vlogo je pri tem igral prav Anton Gregorčič. Kljub pojavu kritičnih glasov, med katerimi velja izpostaviti zlasti Antona Mahniča, uveljavitvi opozicijskega krščansko-socialnega gibanja in zahtevam iz Ljubljane, naj se goriški katoličani samostojno politično organizirajo, je Gregorčič vse do leta 1899 vztrajal pri slogaški politiki. Šele tedaj se je, tudi pod pritiskom novega goriškega nadškofa dr. Jakoba Missie, odločil za prelom z Andrejem Gabrščkom in Henrikom Tumo, tedanjima vodilnima liberalnima politikoma. Društvo Sloga je s tem prevzelo povsem katoliški značaj. Ne glede na to pa v katoliškem taboru ni prišlo do enotnosti, saj sta še naprej delovali t. i. »nova« in »stara« struja. Novostrujarji so še naprej razvijali samostojno organizacijo, predvsem preko ustanavljanja številnih posojilnic in hranilnic. Njihovo glavno podporo so sestavljali mlajši duhovniki, uživali pa so tudi podporo vrha lokalne cerkvene hierarhije, saj se je na njihovo stran postavil tudi novi goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. To se ni spremenilo niti po tem, ko se je Sloga leta 1907 preoblikovala v Slovensko ljudsko stranko za Goriško. Spor med strujama je eskaliral po letu 1908, povod pa je bila Gregorčičeva povezava z italijanskimi liberalci namesto s katoliško usmerjenimi Furlani v goriškem deželnem zboru. To je končno privedlo do preloma med strujama, tako da sta na volitvah leta 1913 nastopili ločeno, Gregorčič pa je bil nato celo izvoljen v veleposestniški kuriji s pomočjo liberalcev.