RAV. ELISABETTA KOVIC

Ob stoletnici smrti Antona Gregorčiča se njegovo ime znova vrača v strokovne in javne razprave o slovenski šoli. Namen tega prispevka ni napisati nove biografije, temveč razmisliti, kaj njegova dediščina pomeni za slovensko šolstvo danes. Gregorčič ni gradil le posameznih šolskih ustanov, temveč je ustvarjal pogoje, da je slovenska šola lahko nastajala, rasla in se razvijala. Prispevek zato vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo ter odpira vprašanje, kaj se lahko iz njegovega dela naučimo danes.

Zakaj Gregorčič ni samo »oče slovenskega šolstva«

Anton Gregorčič nam je bil pogosto predstavljen kot oče slovenskega šolstva na Goriškem, kot šolski ustanovitelj. Pa vendar je bilo njegovo delo veliko širše. Na Goriškem ni ustanavljal le posameznih šol, temveč je pomembno prispeval k razvoju slovenske vzgoje, izobraževanja in kulture. 

Šole ni razumel kot samostojno, od širšega družbenega življenja ločeno ustanovo, ampak kot del razvejane mreže: vrtec, ljudska šola, obrtna šola, gimnazija, stavbe, tiskarna, knjige, društva, posojilnica, pravni postopki in politični boj. Gregorčiča lahko zato označimo kot graditelja šolske in kulturne infrastrukture slovenske narodne skupnosti. Ustvarjal je pogoje, da je slovenska narodna skupnost na Goriškem lahko svojemu otroku rekla: tvoj jezik je jezik znanja, tvoja kultura ima prihodnost, tvoja pripadnost ima javno veljavo.

Deloval je v prostoru in času, ko je šola postajala eno osrednjih političnih vprašanj slovenske narodne skupnosti. Gregorčičeva Gorica ni bila današnja Gorica v Italiji, odrezana od svojega slovenskega zaledja. Bila je deželno središče v okviru habsburške oziroma po letu 1867 avstro-ogrske monarhije, mesto v Avstrijskem primorju, v pokneženi grofiji Goriški in Gradiški, kjer so se srečevali slovenski, italijanski, furlanski in nemški jezikovni ter kulturni elementi.

Gregorčičevega šolskega dela zato ne moremo razumeti, če Gorico vidimo samo kot današnje mesto ob državni meji. Gorico je Anton Gregorčič razumel skupaj z njenim slovenskim zaledjem: Solkan, Šempeter, Vrtojbo, Kromberk, Rožno Dolino in druga naselja, ki tedaj niso bila »onstran« meje, temveč del širšega goriškega sveta.

To je bil prostor pregibne meje, ki ga je zgodovina večkrat prelomila: od habsburško-italijanskega obmejnega prostora prek soške fronte, razpada Avstro-Ogrske, fašističnega pritiska in druge svetovne vojne do nove jugoslovansko-italijanske razmejitve. Prav zato je bilo vprašanje šole na Goriškem vedno več kakor samo vprašanje pouka. Šola je pomenila javno vidnost jezika, kulturno samozavest, pripadnost in pravico skupnosti, da svoje otroke vzgaja v lastnem jeziku.

Gorica je bila v Gregorčičevem času stičišče različnih kultur, vendar tudi prizorišče napetosti. Habsburški okvir je omogočal slovensko politično in kulturno delovanje, mestna oblast pa je bila pogosto italijansko usmerjena in nenaklonjena slovenskim šolskim zahtevam. Slovenska šola zato ni bila samoumevna posledica številčne prisotnosti Slovencev. Slovenska prisotnost je morala šele postati pravno dokazljiva, politično slišna, finančno podprta in institucionalno vidna.

To je pomembno tudi zato, ker je bilo devetnajsto stoletje čas velikih šolskih sprememb. Šola ni bila več samo cerkvena, dobrodelna ali stanovska zadeva, temveč vse bolj javna ustanova moderne družbe. V avstrijskem prostoru so šolske reforme po letu 1848 ter reforme iz 50. in 60. let 19. stoletja širile osnovno izobrazbo, pismenost in znanje, hkrati pa pomembno vplivale na oblikovanje narodne identitete. Za Slovence so bili pri tem posebej pomembni uvedba slovenščine kot šolskega predmeta, slovenska berila in postopno priznavanje jezika v šolski administraciji.

Slovenska narodna zavest zato ni rasla samo v čitalnicah, s pomočjo časopisov in v političnih društvih, ampak tudi v šoli. Šola je postala prostor, kjer se je jezik standardiziral, kjer je otrok svoj domači govor povezoval s širšim knjižnim jezikom in kjer se je iz krajevne pripadnosti lahko oblikovala narodna pripadnost. Ko si je Gregorčič prizadeval za slovenske vrtce, ljudske šole in pozneje gimnazijo, ni šlo samo za praktično vprašanje dostopa do pouka. Šlo je za globlje vprašanje: ali bo slovenski otrok vstopil v moderni svet skozi svoj jezik ali skozi jezik drugega.

Ob koncu 19. stoletja so se po Evropi širile tudi nove pedagoške ideje. V ospredje so prihajale predstave o otroku kot dejavnem bitju, o vzgoji celotne osebnosti, o pomenu igre, ročnih del, izkušenjskega učenja in spodbudnega okolja. Vendar pri Gregorčiču ne moremo iskati zaokroženega pedagoškega sistema, kakršna sta razvila Maria Montessori in John Dewey.Zgodovinar Peter Stres v svoji politični biografiji poudarja, da se v neposredno pedagoško problematiko šol praviloma ni vtikal. Gregorčič ni reformiral učne metode. Njegovo vprašanje je bilo bolj osnovno in v manjšinskem prostoru še usodnejše: kakšne ustanove, stavbe, financiranje, politično zastopstvo in javno priznanje potrebuje slovenski otrok, da lahko vstopi v šolo kot slovenski otrok? Njegov odgovor ni bil metoda, ampak infrastruktura: vrtec, šola, učitelj, stavba, knjiga, društvo, tiskarna, posojilnica, pravni dokument, politična resolucija in skupnost, ki verjame, da je otrokov razvoj v slovenskem jeziku vreden napora.

Kakšna osebnost je torej bil Gregorčič? Stres nam ponuja izredno realističen portret. Gregorčič ni bil romantični sanjač, temveč profesionalni politik: vztrajen, inteligenten, ambiciozen, racionalen, strateški in izjemno delaven organizator. 

»Ni maral velikih govorov in gostobesednosti.« »Če pa se je besedno spopadel s političnim nasprotnikom, se zlepa ni umaknil.«

Stres je našel pravo formulacijo, ko je zapisal: »Anton Gregorčič je bil eden prvih resnično profesionalnih politikov na Goriškem.« S tem ga postavi izven stereotipa narodnega buditelja. Gregorčič ni samo navduševal, on je organiziral. Pomembna je tudi moralna korekcija, ki jo Stres ponuja, ko zapiše: »Moči pa ni uporabljal za svoje interese, ampak za izboljševanje položaja goriških Slovencev.« 

Gregorčič je bil torej človek moči, vendar moči v službi skupnosti. Znal je sklepati kompromise, a ne za ceno osnovnih načel. Bil je trden pri doseganju ciljev in prožen pri iskanju poti do njih. Prav to je ena najpomembnejših lekcij za današnjo slovensko šolo: ne togost, ampak zvestoba bistvenemu; ne zapiranje pred realnostjo, ampak sposobnost, da se v spremenjenih razmerah ohrani jedro – jezik, kakovost, pripadnost in človeška vzgoja.

Od vrtca do šolske mreže

Slika 1. Časovni trak Gregorčičevega delovanja za slovensko šolo na Goriškem (1882–1925). Grafični prikaz je bil pripravljen s pomočjo umetne inteligence.

Razvoj Gregorčičevega šolskega delovanja je mogoče razumeti kot postopno širjenje slovenskega šolskega prostora. Časovni trak (slika 1) ne prikazuje zgolj zaporedja dogodkov, temveč razkriva premišljeno strategijo razvoja od vrtca do gimnazije. Slovenska šola v Gorici se ni pojavila kot izoliran dogodek, ampak kot postopno širjenje prostora slovenskega jezika. Gregorčičevo šolsko delo se začne pri najmlajših. Kar ni naključje. Kdor začne pri vrtcu, razume, da se narodna samozavest ne začne šele v politiki, temveč se najprej oblikuje v družini, potem pa utrjuje v šoli – v otrokovem prvem stiku z jezikom, igro, učiteljem in skupnostjo. 

Gregorčič kot strateg infrastrukture

Gregorčič je na Goriškem deloval kot premišljen graditelj slovenske šolske strukture. Njegova posebnost ni bila v tem, da bi naredil eno samo veliko stvar, temveč v tem, da je razumel, kako se posamezni deli povezujejo v delujočo celoto. Šola potrebuje učitelja, učitelj potrebuje ustanovo, ustanova potrebuje stavbo, stavba potrebuje denar, denar potrebuje zaupanje skupnosti, vse skupaj pa potrebuje politično voljo in pravno varstvo. Gregorčič je razumel, da noben od teh elementov ne more trajno delovati sam zase. Če se nam danes to spoznanje zdi samoumevno, je morda zato, ker ga prepogosto pozabimo prav takrat, ko razmišljamo o prihodnosti slovenske šole.

Njegovo delovanje je zato zaobjelo več ravni hkrati: pravno raven, kjer je šlo za vloge, ministrstvo in dokazovanje števila slovenskih otrok; politično raven, kjer so bile pomembne resolucije, interpelacije in državni zbor; finančno raven, zlasti posojilnice, zbiranje sredstev in društva; prostorsko raven, torej stavbe, domovi in šolska poslopja; kulturno raven, ki so jo zaznamovali tiskarna, knjige in Goriška matica; ter organizacijsko raven, ki je obsegala mrežo sodelavcev in zaupnikov.

Pomembno je izpostaviti, da Gregorčič ni deloval sam. Okrog njega so bili Coronini, Gabršček, Tuma, Grča, Vodopivec, Fabiani, Goriška ljudska posojilnica, Narodna tiskarna, Šolski dom, Goriška matica, pozneje Bevk, Pavlica in Besednjak. Bistvo njegove šolske dediščine je prav v mreženju – v povezovanju ustanov, ljudi, stavb, finančnih sredstev, pravnih aktov, tiska in politične volje. Prav v tej sposobnosti povezovanja različnih ljudi in ustanov se skriva ena izmed najaktualnejših razsežnosti Gregorčičeve dediščine, ki tudi danes ostaja dragocen, a ne vedno dovolj upoštevan zgled.

Zanimivo je tudi njegovo razmerje s političnimi nasprotniki. Stres večkrat nakaže, da je Gregorčič znal sodelovati tudi čez idejne meje. Z Gabrščkom in Tumo se je politično razšel, vendar je ohranjal stike. O Pajerju pravi, da sta bila z Gregorčičem kot priletna moža dovolj racionalna, da sta lahko sodelovala ne glede na narodnostno in idejno pripadnost. Ob tem se spontano poraja vprašanje: ali slovenska šola danes zna povezovati skupnost čez razlike, kadar gre za jezik, dobrobit otrok in prihodnost?

Šola kot pravica in kot odgovornost celotne skupnosti

Gregorčič je dobro razumel, da je šola pravica. Toda prav tako je razumel, da pravica ne živi sama od sebe. Potrebuje ljudi, ki jo znajo zahtevati, dokazati, financirati, braniti in vsak dan uresničevati. Zato njegova dediščina ni samo zahteva do države, temveč tudi vprašanje skupnosti: ali smo pripravljeni za svojo šolo nositi odgovornost?

Gregorčič je zahteval, da oblast izpolni dolžnost do slovenskih otrok. Ko tega ni storila, je skupnost sama gradila vrtce, šole, domove, tiskarne in knjige. To ni pomenilo odpoved pravici. Nasprotno: pomenilo je, da pravica brez organizirane skupnosti ostane nemočna. Gregorčič ni čakal, da se bodo zgodovinske razmere same uredile. Ustvarjal je dejstva.

Današnja slovenska šola v Italiji je v drugačnem položaju. Pravni okvir obstaja. Zakon št. 38/2001 določa, da Italijanska republika priznava in ščiti pravice državljanov, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini. Toda pravni okvir sam po sebi ni dovolj. Ob 25-letnici zaščitnega zakona je bilo v okviru strokovnih razprav ponovno povdarjeno, da zakon predstavlja temeljni pravni okvir za varstvo slovenske narodne skupnosti v Italiji, vendar izvajanje posameznih določb tudi po četrt stoletja ostaja nepopolno, zato številni cilji zakona niso še v celoti uresničeni.

To je točka, kjer postane Gregorčičeva dediščina izrazito aktualna: pravica mora postati zagotovilo, zagotovilo mora postati praksa, praksa pa mora postati kakovostna in živa izkušnja za otroka.

Slovenska šola v Italiji je danes hkrati del italijanskega javnega šolskega sistema in posebna manjšinska ustanova. Njena naloga je dvojna: zagotoviti enakovredno izobraževanje in ohranjati slovenski jezik kot učni, kulturni in identitetni prostor.

Današnji izzivi so drugačni od Gregorčičevih, vendar nič manj zahtevni. Raziskave opozarjajo na neugodne demografske trende, osip pri prehodih z nižje na višjo stopnjo šolanja in pritisk racionalizacije šolske mreže. Sara Brezigar ugotavlja, da se je mreža slovenskih šol od leta 1955 do leta 2021 zmanjšala za 55 odstotkov, hkrati pa demografski trendi in osip ogrožajo obstoj ter raznovrstnost ponudbe slovenskih šol.

Posebej pomembna je spremenjena sestava šolske populacije. Slovenska šola danes ni več le šola otrok iz izrazito slovenskih družin. Vse pogosteje je prostor otrok iz mešanih in italijanskih družin, otrok z zelo različnimi stopnjami znanja slovenščine in različnimi pričakovanji staršev. Zato vprašanje ni več samo kako ohraniti slovensko šolo. Vprašanje je tudi, kako oblikovati šolo, ki bo slovenska, kakovostna, jezikovno zahtevna, vključujoča in hkrati dovolj privlačna, da bo otroke zadržala tudi na višjih stopnjah.

Skupna strategija ali zgolj skupna skrb?

Tu se odpira občutljivo, a nujno vprašanje notranje organiziranosti slovenske narodne skupnosti. Krovni organizaciji SKGZ in SSO sta v preteklosti že prepoznali potrebo po celovitem razvojnem razmisleku o slovenskem šolstvu v Italiji. Šolski forum, ki sta ga oblikovali obe krovni organizaciji, si je zastavil prav temeljna vprašanja: kakšna naj bo slovenska šola danes, za koga in s kakšnim namenom, katere značilnosti naj ohrani in ali potrebuje razvojni načrt. Že sama zastavitev teh vprašanj kaže, da problem ni nov. Slovenska narodna skupnost dobro ve, da šola potrebuje dolgoročno strategijo.

Toda med prepoznavanjem problema in uresničevanjem rešitev pogosto nastane prostor neodločenosti, ki si ga manjšinska skupnost težko privošči. Pri šoli ni dovolj, da obstaja splošna skrb, niti ni dovolj, da se občasno oblikujejo razprave, posveti ali programske pobude. Če šola ostane brez jasno dogovorjene skupne usmeritve, brez razvojnega načrta in brez stalnega spremljanja svojih potreb, se odgovornost razprši, nujne odločitve pa se odlagajo. Prav te praznine je Gregorčič v svojem času znal prepoznati: razumel je, da narodno šolstvo ne more obstati zgolj na načelni privrženosti jeziku in skupnosti, temveč potrebuje organizirano, vztrajno in konkretno delo.

Gregorčič nas zato uči, da šola ne preživi od deklaracij. Potrebuje organizacijo, podatke, zavezništva, stavbe, denar, knjige, učitelje, javno podporo in predvsem skupno voljo. Manjšinska skupnost si ne sme dovoliti, da bi prav tam, kjer bi morala biti najbolj povezana, nastajale vrzeli med nameni in dejanji, med skrbjo in strategijo, med ugotavljanjem težav in njihovim sistematičnim reševanjem. Pri šoli ni mogoče napredovati s prestižem posameznih akterjev, temveč samo z odgovornim delom za skupno prihodnost.

Zato Gregorčičeva dediščina danes ni le spomin na ustanovitelja in organizatorja slovenskega šolstva, temveč tudi opomin. Vprašati se moramo, ali imamo skupno šolsko politiko ali le skupno skrb; ali imamo razvojni načrt ali le občasne razprave; ali imamo dolgoročno strategijo za jezikovno podporo otrokom iz različnih družinskih jezikovnih okolij; ali imamo premišljen sistem spremljanja prehodov med stopnjami; ali znamo slovensko šolo predstaviti kot prostor kakovosti, ne le kot prostor dolžnosti; in ali skupnost od šole veliko pričakuje, hkrati pa ji premalo organizirano pomaga.

V tem smislu Gregorčič ni samo zgodovinska osebnost, temveč tudi merilo sedanjosti. Njegov nauk je, da se šola ohranja takrat, ko zna skupnost okoli nje misliti dolgoročno, delovati usklajeno in prevzeti odgovornost ne le za to, kar želi ohraniti, temveč tudi za to, kar mora še razviti.

 

Viri in literatura

Brezigar, Sara in Verša, Alenka. 2023. Slovensko šolstvo v Italiji: včeraj, danes in jutri. V: Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Ljubljana: Zveza društev pedagogov Slovenije. 

Brezigar, Sara, Grgič, Matejka in Jagodic, Devan. 2022. Koncept deželne jezikovne politike za slovenščino: teoretična izhodišča, cilji, področja ukrepanja in institucionalni okvir. Trst: SLORI.

Pirjevec, Avgust. Gregorčič, Anton (1852–1925). Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU. 

Stres, Peter. 2013. Dr. Anton Gregorčič (1852–1925): politična biografija. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Zaključni dokument Programske konference SKGZ–SSO. Gorica, 8. november 2003. 

Paulin, Nataša. Slovensko šolstvo v Italiji. Prispevek na zaključnem simpoziju Programske konference SKGZ–SSO, Gorica, 8. november 2003. 

Goriški lok ob 25-letnici Zaščitnega zakona 38/2001. SKGZ, 16. februar 2026.

Pogovorni večer »Zaščitna zakonodaja in slovenska šola« Organizator: Krožek Anton Gregorčič, Trgovski dom, Gorica, 22. maj 2026 (ob 25-letnici zaščitnega zakona).

Legge 23 febbraio 2001, n. 38. Norme a tutela della minoranza linguistica slovena della regione Friuli Venezia Giulia. Gazzetta Ufficiale della Repubblica Italiana, n. 56, 8. marec 2001. 

Žerjal, Ivan Krovni organizaciji snujeta šolski forum, Primorski dnevnik, 10. marec 2026.