Ob stoletnici smrti Antona Gregorčiča se njegovo ime znova vrača v strokovne in javne razprave o slovenski šoli. Namen tega prispevka ni napisati nove biografije, temveč razmisliti, kaj njegova dediščina pomeni za slovensko šolstvo danes. Gregorčič ni gradil le posameznih šolskih ustanov, temveč je ustvarjal pogoje, da je slovenska šola lahko nastajala, rasla in se razvijala. Prispevek zato vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo ter odpira vprašanje, kaj se lahko iz njegovega dela naučimo danes.
Zakaj Gregorčič ni samo »oče slovenskega šolstva«
Anton Gregorčič nam je bil pogosto predstavljen kot oče slovenskega šolstva na Goriškem, kot šolski ustanovitelj. Pa vendar je bilo njegovo delo veliko širše. Na Goriškem ni ustanavljal le posameznih šol, temveč je pomembno prispeval k razvoju slovenske vzgoje, izobraževanja in kulture.
Šole ni razumel kot samostojno, od širšega družbenega življenja ločeno ustanovo, ampak kot del razvejane mreže: vrtec, ljudska šola, obrtna šola, gimnazija, stavbe, tiskarna, knjige, društva, posojilnica, pravni postopki in politični boj. Gregorčiča lahko zato označimo kot graditelja šolske in kulturne infrastrukture slovenske narodne skupnosti. Ustvarjal je pogoje, da je slovenska narodna skupnost na Goriškem lahko svojemu otroku rekla: tvoj jezik je jezik znanja, tvoja kultura ima prihodnost, tvoja pripadnost ima javno veljavo.
Deloval je v prostoru in času, ko je šola postajala eno osrednjih političnih vprašanj slovenske narodne skupnosti. Gregorčičeva Gorica ni bila današnja Gorica v Italiji, odrezana od svojega slovenskega zaledja. Bila je deželno središče v okviru habsburške oziroma po letu 1867 avstro-ogrske monarhije, mesto v Avstrijskem primorju, v pokneženi grofiji Goriški in Gradiški, kjer so se srečevali slovenski, italijanski, furlanski in nemški jezikovni ter kulturni elementi.
Gregorčičevega šolskega dela zato ne moremo razumeti, če Gorico vidimo samo kot današnje mesto ob državni meji. Gorico je Anton Gregorčič razumel skupaj z njenim slovenskim zaledjem: Solkan, Šempeter, Vrtojbo, Kromberk, Rožno Dolino in druga naselja, ki tedaj niso bila »onstran« meje, temveč del širšega goriškega sveta.
To je bil prostor pregibne meje, ki ga je zgodovina večkrat prelomila: od habsburško-italijanskega obmejnega prostora prek soške fronte, razpada Avstro-Ogrske, fašističnega pritiska in druge svetovne vojne do nove jugoslovansko-italijanske razmejitve. Prav zato je bilo vprašanje šole na Goriškem vedno več kakor samo vprašanje pouka. Šola je pomenila javno vidnost jezika, kulturno samozavest, pripadnost in pravico skupnosti, da svoje otroke vzgaja v lastnem jeziku.
Gorica je bila v Gregorčičevem času stičišče različnih kultur, vendar tudi prizorišče napetosti. Habsburški okvir je omogočal slovensko politično in kulturno delovanje, mestna oblast pa je bila pogosto italijansko usmerjena in nenaklonjena slovenskim šolskim zahtevam. Slovenska šola zato ni bila samoumevna posledica številčne prisotnosti Slovencev. Slovenska prisotnost je morala šele postati pravno dokazljiva, politično slišna, finančno podprta in institucionalno vidna.
To je pomembno tudi zato, ker je bilo devetnajsto stoletje čas velikih šolskih sprememb. Šola ni bila več samo cerkvena, dobrodelna ali stanovska zadeva, temveč vse bolj javna ustanova moderne družbe. V avstrijskem prostoru so šolske reforme po letu 1848 ter reforme iz 50. in 60. let 19. stoletja širile osnovno izobrazbo, pismenost in znanje, hkrati pa pomembno vplivale na oblikovanje narodne identitete. Za Slovence so bili pri tem posebej pomembni uvedba slovenščine kot šolskega predmeta, slovenska berila in postopno priznavanje jezika v šolski administraciji.
Slovenska narodna zavest zato ni rasla samo v čitalnicah, s pomočjo časopisov in v političnih društvih, ampak tudi v šoli. Šola je postala prostor, kjer se je jezik standardiziral, kjer je otrok svoj domači govor povezoval s širšim knjižnim jezikom in kjer se je iz krajevne pripadnosti lahko oblikovala narodna pripadnost. Ko si je Gregorčič prizadeval za slovenske vrtce, ljudske šole in pozneje gimnazijo, ni šlo samo za praktično vprašanje dostopa do pouka. Šlo je za globlje vprašanje: ali bo slovenski otrok vstopil v moderni svet skozi svoj jezik ali skozi jezik drugega.
Ob koncu 19. stoletja so se po Evropi širile tudi nove pedagoške ideje. V ospredje so prihajale predstave o otroku kot dejavnem bitju, o vzgoji celotne osebnosti, o pomenu igre, ročnih del, izkušenjskega učenja in spodbudnega okolja. Vendar pri Gregorčiču ne moremo iskati zaokroženega pedagoškega sistema, kakršna sta razvila Maria Montessori in John Dewey.Zgodovinar Peter Stres v svoji politični biografiji poudarja, da se v neposredno pedagoško problematiko šol praviloma ni vtikal. Gregorčič ni reformiral učne metode. Njegovo vprašanje je bilo bolj osnovno in v manjšinskem prostoru še usodnejše: kakšne ustanove, stavbe, financiranje, politično zastopstvo in javno priznanje potrebuje slovenski otrok, da lahko vstopi v šolo kot slovenski otrok? Njegov odgovor ni bil metoda, ampak infrastruktura: vrtec, šola, učitelj, stavba, knjiga, društvo, tiskarna, posojilnica, pravni dokument, politična resolucija in skupnost, ki verjame, da je otrokov razvoj v slovenskem jeziku vreden napora.
Kakšna osebnost je torej bil Gregorčič? Stres nam ponuja izredno realističen portret. Gregorčič ni bil romantični sanjač, temveč profesionalni politik: vztrajen, inteligenten, ambiciozen, racionalen, strateški in izjemno delaven organizator.
»Ni maral velikih govorov in gostobesednosti.« »Če pa se je besedno spopadel s političnim nasprotnikom, se zlepa ni umaknil.«
Stres je našel pravo formulacijo, ko je zapisal: »Anton Gregorčič je bil eden prvih resnično profesionalnih politikov na Goriškem.« S tem ga postavi izven stereotipa narodnega buditelja. Gregorčič ni samo navduševal, on je organiziral. Pomembna je tudi moralna korekcija, ki jo Stres ponuja, ko zapiše: »Moči pa ni uporabljal za svoje interese, ampak za izboljševanje položaja goriških Slovencev.«
Gregorčič je bil torej človek moči, vendar moči v službi skupnosti. Znal je sklepati kompromise, a ne za ceno osnovnih načel. Bil je trden pri doseganju ciljev in prožen pri iskanju poti do njih. Prav to je ena najpomembnejših lekcij za današnjo slovensko šolo: ne togost, ampak zvestoba bistvenemu; ne zapiranje pred realnostjo, ampak sposobnost, da se v spremenjenih razmerah ohrani jedro – jezik, kakovost, pripadnost in človeška vzgoja.
